Supreme Court dismisses appeal; employer failed to offer suitable vacant position per Labor Contract Act.

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 754,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

[JEDRO]

Sodišče druge stopnje ni presodilo, da bi morala tožena stranka tožnici ponuditi zasedeno delovno mesto; nasprotno - razlage tožene stranke, da prostih delovnih mest ni bilo (oziroma da so bila zasedena), ni sprejelo. Obrazložilo je, da tožena stranka za razporejanje delavcev na delovna mesta ni imela zakonite podlage. Da je zakonita podlaga kljub temu obstajala, pa tožena stranka niti v reviziji ni navedla.

Ker iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi imela prosta delovna mesta, ki so bila za tožnico ustrezna, oziroma le ta niso bila zakonito zasedena, tožnici pa zaposlitve pod spremenjenimi pogoji ni ponudila, je presoja, da dolžnosti iz tretjega odstavka 88. člena ZDR ni izpolnila in je zato odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pravilna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 3. 2012, odločilo, da je bila tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju do 2. 6. 2014 z vsemi pravicami in naložilo toženi stranki, da ji obračuna odškodnino v višini 16.639,56 EUR bruto. Kar je tožnica zahtevala več (trajanje delovnega razmerja od 3. 6. 2014 do odločitve sodišča prve stopnje ter odškodnino v znesku 34.161,84 EUR), je zavrnilo. Presodilo je, da je tožena stranka dokazala odpovedni razlog, ker je bilo delovno mesto, na katerem je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ukinjeno in se je del nalog tega delovnega mesta prenehal opravljati, del pa so ga prevzeli drugi zaposleni. Kljub temu je zaključilo, da je odpoved nezakonita, in sicer, ker tožena stranka tožnici ni ponudila ustreznega delovnega mesta. Pogodbo o zaposlitvi je razvezalo z dnem 2. 6. 2014, ker se je s 3. 6. 2014 tožnica zaposlila za nedoločen čas pri drugem delodajalcu, vrnitve nazaj na delo pa ni zahtevala. Prisodilo ji je denarno povračilo v višini sedmih povprečnih tožničinih plač v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da tožnici ni mogla ponuditi ustreznega delovnega mesta, ker so bila vsa zasedena, je poudarilo, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka zatrjevala le, da tožnici delovnega mesta referent izterjave oziroma samostojni referent izterjave ni ponudila, ker ni bilo ustrezno. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da je bilo delovno mesto ustrezno, da pa se je tožena stranka neutemeljeno sklicevala na to, da so bila delovna mesta zasedena, ker je na ta delovna mesta prerazporedila druge delavke. Po stališču sodišča druge stopnje ZDR v spornem obdobju ni predvideval razporeditve delavcev na drugo delovno mesto, zato je štelo, da je odpoved nezakonita.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), ker naj bi bil izrek sodbe neizvršljiv. Sodišče je namreč ugotovilo, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki do 2. 6. 2014 z „vsemi pravicami iz dela in po delu“, ne da bi navedlo, kaj to pomeni in kako naj tožena stranka to izvrši. Uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, ker meni, da sodišče ni pravilno uporabilo določbe tretjega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 40/2002 in naslednji). Delovna mesta, za katera je sodišče prve stopnje štelo, da bi jih morala ponuditi tožnici, so bila zasedena. Sodišče druge stopnje naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je formalistično obrazložilo, da se tožena stranka ne more sklicevati na zasedenost delovnih mest zaradi prerazporeditve drugih delavk nanje, ker naj bi v tem času zakon razporeditev sploh ne poznal. Bistveno je, da so bila delovna mesta zasedena, zato jih tožnici ni bilo mogoče ponuditi. Glede višine denarnega povračila po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki jo tožena stranka šteje za pretirano, pa naj bi sodišče druge stopnje spregledalo, da je tožena stranka s pritožbo sodbo sodišča prve stopnje izpodbijala v celoti, neutemeljenost odmere denarnega povračila pa zelo konkretno specificirala v odgovoru na pritožbo tožeče stranke. Ker teh ugovorov ni upoštevalo, očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, češ da ni uporabilo določbe 344. člena ZPP oziroma jo je uporabilo nepravilno.

4. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Neutemeljeno je uveljavljanje bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv v delu, s katerim je ugodeno zahtevku za priznanje vseh pravic „iz dela in po delu“. Sodna praksa v sporih o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (1), dopušča tudi t.i. opisne zahtevke glede priznanja pravic iz delovnega razmerja, zato izrek (ki je lahko v škodo kvečjemu tožeči stranki), ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2).

8. Revizijski ugovor v zvezi z dosojenim denarnim povračilom na podlagi 118. člena ZDR-1 je neutemeljen. Tožena stranka je s pritožbo sodbo sodišča prve stopnje vsebinsko izpodbijala le glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob taki pritožbi sodišče druge stopnje upravičeno v neizpodbijani del ni posegalo, navedb iz odgovora na pritožbo pa ni mogoče upoštevati kot pritožbenih oziroma v škodo tožeče stranke.

9. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

10. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnici prenehalo delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 3. 2012. Tožena stranka je ukinila delovno mesto pravni svetovalec, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Naloge delovnega mesta je razporedila med ostale zaposlene in na vodjo pravne službe, delno pa na zunanje izvajalce. Tožnici ni ponudila ustreznega dela na delovnih mestih referent izterjave in samostojni referent izterjave, ker naj bi bila zasedena, saj je na ta delovna mesta v marcu 2012 v okviru reorganizacije razporedila tri druge delavke. Sodišče druge stopnje je presodilo, da se tožena stranka ne more sklicevati na zasedenost delovnih mest, saj v spornem obdobju veljavni ZDR pojma razporeditve ni poznal. Pritožbene trditve, da ni bilo prostih delovnih mest, ni sprejelo.

11. Tožena stranka v reviziji napada odločitev sodišča druge stopnje zato, ker ni upoštevalo, da so bila ustrezna delovna mesta zasedena, pri tem pa očitek zmotne uporabe materialnega prava utemeljuje s stališčem, da zasedenega delovnega mesta ni mogla ponuditi tožnici. Vendar pa sodišče druge stopnje ni presodilo, da bi morala tožena stranka tožnici ponuditi zasedeno delovno mesto; nasprotno - razlage tožene stranke, da prostih delovnih mest ni bilo (oziroma da so bila zasedena), ni sprejelo. Obrazložilo je, da tožena stranka za razporejanje delavcev na delovna mesta ni imela zakonite podlage. Da je zakonita podlaga kljub temu obstajala (3), pa tožena stranka niti v reviziji ni navedla.

12. Ker iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi imela prosta delovna mesta, ki so bila za tožnico ustrezna, oziroma le ta niso bila zakonito zasedena, tožnici pa zaposlitve pod spremenjenimi pogoji ni ponudila, je presoja, da dolžnosti iz tretjega odstavka 88. člena ZDR ni izpolnila in je zato odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pravilna.

13. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

14. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato mora tožnici povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 754,00 EUR (734,00 EUR po tar št. 3300 za odgovor na revizijo in 20,00 EUR po tar. št. 6002 za materialne stroške).

----

(1) V sodnih odločbah, ki jih citira revizija, ne gre za take primere.

(2) Enako sodba VIII Ips 12/99 z dne 11. 5. 1999 in druge.

(3) ZDR kot pravno podlago za spremembo delavčevega delovnega mesta določa ali spremembo pogodbe o zaposlitvi (47. člen) ali odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove za drugo (ustrezno) zaposlitev.