Appeal dismissed; seizure and transfer of debt require only identifiable claim details, not exact amounts if unavailable.

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

S sklepom o rubežu, kakor tudi s sklepom o prenosu terjatve, ni vsebinsko odločeno o terjatvi dolžnika do njegovega dolžnika. S sklepom o prenosu upnik pridobi pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika izplačilo zneska. Sklep o prenosu terjatve v izterjavo tako v nobenem primeru ne predstavlja izvršilnega naslova zoper dolžnikovega dolžnika. V sklepu o rubežu mora biti terjatev dolžnika do njegovega dolžnika opredeljena na način, da jo je mogoče individualizirati oziroma da je terjatev določljiva. Tako ni treba, da bi moral upnik že v predlogu denarno terjatev, ki naj bi bila predmet rubeža in kasneje prenosa, vedno natančno opredeliti, kot se sicer to zahteva za opredelitev terjatve, ki jo upnik izterjuje od dolžnika. Če namreč upnik ne razpolaga s točnimi podatki o višini terjatve dolžnika do njegovega dolžnika zadošča, da je terjatev opredeljena na način, da je vsaj določljiva.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi pravnomočnega sklepa z dne 23. 12. 2014 o rubežu denarne terjatve, ki jo ima dolžnik do svojega dolžnika, na predlog upnika dovolilo prenos zarubljene terjatve v izterjavo do višine upnikove terjatve.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo dolžnik in navaja, da iz sklepa ne izhaja višina terjatve, ki se prenaša v izterjavo, navedena ni niti višina glavnice niti morebitni pripadki. Ker terjatev, ki se prenaša v izterjavo ni določno opredeljena oziroma sploh ni opredeljena, izpodbijani sklep ni izvršljiv. Terjatev bi morala biti opredeljena z višino glavnice, datumom njene zapadlosti ter vrsto in višino morebitnih pripadkov. Le na takšen način je terjatev mogoče določiti, točno določeno terjatev pa potem prenesti v izterjavo. Zato ima izpodbijani sklep takšne pomanjkljivosti, ki onemogočajo identifikacijo terjatve, izpodbijanega sklepa pa iz omenjenih razlogov ni mogoče izvršiti. Sicer pa je terjatev, ki jo ima dolžnik do svojega dolžnika, sporna in predmet sodnega postopka, o čemer je izvršilno sodišče že obveščeno. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo poudarja, da ZIZ nikjer ne določa, da je potrebno terjatev, ki je predmet rubeža in prenosa opredeliti na način, kot to zahteva dolžnik. ZIZ v 105. členu določa le, da se rubež in prenos denarne terjatve sme dovoliti in opraviti samo za znesek, ki je potreben za poplačilo upnikove terjatve, razen če gre za nedeljivo terjatev. Takšna je tudi sodna praksa (VSL II Ip 3698/2015 in VSC I Ip 200/2013). Upnik je zadostil vsem pogojem z navedbami v predlogu za izvršbo, saj je določno navedel in opredelil, za katero denarno terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika gre. S tem je upnik terjatev opredelil do te mere, da je določljiva. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami).

6. V skladu s 104. členom ZIZ se izvršba na denarno terjatev, ki jo ima dolžnik proti svojemu dolžniku, opravi z rubežem in prenosom terjatve na upnika (v izterjavo ali namesto plačila). Sodišče najprej izda v skladu s 107. členom ZIZ sklep o rubežu terjatve, po pravnomočnosti sklepa o rubežu terjatve pa sodišče izda še sklep o prenosu zarubljene terjatve na upnika, če upnik to predlaga. Po vročitvi tega sklepa upniku, je izvršilni postopek (glede omenjenega sredstva izvršbe), končan. S sklepom o rubežu, kakor tudi s sklepom o prenosu terjatve ni vsebinsko odločeno o terjatvi dolžnika do njegovega dolžnika, saj je s sklepom o rubežu dolžnikovemu dolžniku le prepovedano poravnati zarubljeno terjatev dolžniku, upnik pa z rubežem terjatve dolžnika proti njegovemu dolžniku nasproti dolžnikovemu dolžniku ne pridobi izvršilnega naslova.(1) S sklepom o prenosu pa upnik pridobi pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika izplačilo zneska (115. in nadaljnji členi ZIZ). Sklep o prenosu terjatve v izterjavo tako v nobenem primeru ne predstavlja izvršilnega naslova zoper dolžnikovega dolžnika.(2) V sklepu o rubežu mora biti v skladu s sodno prakso terjatev dolžnika do njegovega dolžnika opredeljena na način, da jo je mogoče individualizirati oziroma da je terjatev določljiva. Tako ne zadošča, da bi moral upnik že v predlogu za denarno terjatev, ki naj bi bila predmet rubeža in kasneje prenosa vedno natančno opredeliti, kot se sicer to zahteva za opredelitev terjatve, ki jo upnik izterjuje od dolžnika. Če namreč upnik ne razpolaga s točnimi podatki o višini terjatve dolžnika do njegovega dolžnika zadošča, da je terjatev opredeljena na način, da je vsaj določljiva. Sicer pa iz prvega odstavka 105. člena ZIZ izhaja, da je rubež in prenos denarne terjatve mogoče dovoliti in opraviti samo za znesek, ki je potreben za poplačilo upnikove terjatve.

7. V konkretnem primeru je sklep o rubežu z dne 23. 12. 2014 postal pravnomočen dne 25. 3. 2015, v njem pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča dolžnikova terjatev do njegovega dolžnika določno opredeljena, saj je bila dovoljena izvršba z rubežem denarne terjatve dolžnika do njegove dolžnice K. T. na podlagi notarskega zapisa SV 1249/2005 z dne 27. 10. 2005 in sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani In 458/2007 z dne 12. 7. 2007 v zvezi s pogodbo o odstopu terjatve z dne 15. 3. 2010 v višini glavnice 183.477,81 EUR s pripadajočimi obrestmi ter izvršilnimi stroški v višini 1.760,95 EUR s pripadajočimi obrestmi. Tako že pravnomočen sklep o rubežu vsebuje dovolj določno opredelitev dolžnikove terjatve do njegove dolžnice, kar pomeni, da je izpodbijani sklep o prenosu terjatve v izterjavo skupaj s pravnomočnim sklepom o rubežu tista celota, v kateri je dolžnikova terjatev do njegove dolžnice dovolj določno opredeljena. Ker tako sklep o rubežu, kakor tudi sklep o prenosu v izterjavo ne predstavljata izvršilnega naslova nasproti dolžnikovemu dolžniku, v tem primeru ne pride v poštev določba 21. člena ZIZ, po katerem je izvršilni naslov med drugim primeren za izvršbo le, če ta vsebuje točno določeni obseg in čas izpolnitve obveznosti. Omenjeni sklep o prenosu dejansko pomeni le, da je upnik stopil na podlagi omenjenega sklepa v razmerje do dolžnikovega dolžnika pod pogojem, da terjatev obstaja oziroma če jo dolžnikov dolžnik priznava. V nasprotnem primeru, v kolikor dolžnikov dolžnik terjatve ne priznava, pa mora upnik vložiti tožbo zoper dolžnikovega dolžnika, kar pomeni, da upnik lahko pridobi terjatev samo, če ta obstaja, pri čemer pa izvršilni postopek ni namenjen ugotavljanju obstoja terjatve dolžnika do njegovega dolžnika. S tem je v celoti odgovorjeno tudi na pritožbene navedbe dolžnika, da je terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika, sporna in predmet sodnega postopka.

8. Iz navedenih razlogov je zato odločitev sodišča prve stopnje, sprejeta v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita, dolžnikova pritožba pa neutemeljena (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Dolžnik v pritožbenem postopku ni uspel, zaradi česar sam krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določbe 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Enako sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo upnik, saj odgovor na pritožbo v izvršilnem postopku ni obvezen in predstavlja zgolj fakultativno vlogo, poleg tega pa upnik z navedbami v odgovoru na pritožbo v ničemer ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča. Zato je bil odgovor na pritožbo nepotreben.

Op. št. (1): Sklep VSL II Ip 6201/2011 z dne 9. 5. 2012.

Op. št. (2): Sklep VSL III Cp 1047/2006 z dne 22. 3. 2006.