Appeal dismissed; contractor, not owner, liable for construction work under Contract Law Art. 619.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

V skladu s 619. členom OZ se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. Da toženec ni bil naročnik zidarskih del, je sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanja pravdnih strank ter prič, ki so vse skladno izpovedale, da je bil naročnik del toženčev sin.

Dela je dolžan plačati naročnik del in ne morda nadzornik del oziroma (so)lastnik objekta.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 55054/2014 z dne 26. 4. 2014 v prvem in tretjem odstavku izreka ter zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo 7.917,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je na račun toženca naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 874,41 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi obdrži v veljavi oziroma podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita skopo obrazložitev in kršitev ustavne pravice do poštenega sojenja. Iz sodbe naj tako ne bi bilo razvidno, katere navedbe toženke je sodišče štelo za neprerekane. Uveljavlja tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj bi sodišče ob dejstvu, da je toženec lastnik objekta ter da je bil ob gradnji neposredno prisoten, delavcem tožnika pa je celo dajal navodila, moralo zaključiti, da je bil prav on naročnik izvedenih del. Poudarja še, da toženec v ugovoru na izvršbo pasivne legitimacije ni izpostavljal, kar kaže na to, da je bila ta ves čas podana. Dodaja, da je sodišče kršilo postopkovne določbe s tem, ko ni upoštevalo v spis predloženih fotografij in vlog iz druge zadeve, ki se je obravnavala pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Meni, da so bili predloženi dokazi pravočasni. Dolžnost toženca je namreč bila, da sodišču vlogo predloži dovolj zgodaj, da jo je mogoče vročiti nasprotni stranki. Ker so bile navedbe v vlogi obsežne, bi tožnik potreboval daljši rok za odgovor nanje. Tudi sicer je sodišče izdalo poseben sklep, s katerim je tožniku dopustilo, da določene dokaze predloži v dodatnem roku. Tožnika zato niso mogle zadeti posledice prekluzije. Iz tovrstnih dokazov (zlasti iz pripravljalne vloge z dne 2. 1. 2014, ki se vodi v zadevi VI Pg 5314/2016) izhaja, da je bil naročnik del prav toženec. Dokazni predlog je bil pravočasen tudi iz razloga, ker je bil vpogled v konkretni spis predlagan še na prvem naroku za glavno obravnavo. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal, da se zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v konkretnem primeru od toženca zahteva plačilo preostalega dolga, ki naj bi nastal v zvezi z izdelavo fasade na hiši, katere solastnik je toženec. Toženec temu nasprotuje z ugovorom neobstoja pasivne legitimacije, saj toženec ni bil naročnik del, katerih plačilo se zahteva s predmetno tožbo.

6. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku dovolj natančno raziskalo dejanske okoliščine konkretnega primera. O teh je v izpodbijani sodbi navedlo jasne, izčrpne in razumljive razloge. S posplošenim očitkom o njihovi domnevni neobrazloženosti tožnik ne more uspeti. Sodbo je vsekakor mogoče preizkusiti in tudi vsebina izvedenih dokazov je v njej korektno povzeta, zato ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero meri pritožba. Sodišče prve stopnje je tako v šesti točki obrazložitve sodbe izrecno navedlo dejstva, ki jih tožnik ni prerekal. Gre zlasti za navedbe glede kompenzacije računov in razloga za prvotno izstavitev računa na D. d. o. o., ki med strankama niso bila sporna, za samo odločitev v konkretni zadevi pa tudi niso pravno relevantna. Sodišče se je nadalje opredelilo do vseh navedb in ugovorov strank ter pri vodenju dokaznega postopka ni poseglo v tožnikovo pravico do izjave. Iz dokaznega sklepa namreč izhaja, da je sodišče upoštevalo vse trditve in dokazne predloge, ki jih je tožnik podal pravočasno. Pritožbeni očitki, da sodišče ni upoštevalo prepisa zapisnika in pripravljalnih vlog iz zadeve XIV Pg 5314/2010, so zato napačni. Ob dejstvu, da so bili posamezni dokazi (obračun del, fotografije in zgodovinski izpis iz sodnega registra A12) sodišču predloženi šele po koncu prvega naroka za glavno obravnavo ter hkrati ni šlo za dokaze, katerih kasnejšo predložitev bi sodišče izrecno dovolilo (primerjaj sklep sodišča z dne 9. 11. 2015), je sodišče pravilno štelo, da predloženi dokazi niso dovoljeni (286. člen ZPP). Sodišče se je opredelilo tudi do dokaza – prve pripravljalne vloge (priloga A9). Pritožbeno sodišče se v tem delu pridružuje utemeljitvi sodišča prve stopnje (primerjaj 7. točko obrazložitve), da označba toženca kot naročnika del v eni od pripravljalnih vlog v drugi zadevi za predmetni postopek ni pravno relevantna. Tovrstna označba je bila namreč podana z namenom dokazovanja načina izstavitve računa in razloga za neuspešno kompenzacije terjatev med D. d. o. o. in tožnikom kot samostojnim podjetnikom. Bistveno je, kaj je sodišče na podlagi izvedenih dokazov zaključilo v predmetni zadevi, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

7. V skladu s 619. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. Da toženec ni bil naročnik zidarskih del, je sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanja pravdnih strank ter prič A. Š. in U. Š., ki so vse skladno izpovedale, da je bil naročnik del toženčev sin A. Š. Navedenega niso izpodbili niti tožnikovi delavci, ki so potrdili zgolj, da se je toženec na gradbišču nahajal. Sodišče se je v zadostni meri opredelilo do njihovih izpovedb ter ob ugotovljenem dejstvu, da pri dogovorih o izdelavi fasade niso bili prisotni, svojo odločitev pravilno oprlo na izpovedbe ostalih prič. Ob tem ni pomembno, da je bil toženec ob izvedbi del prisoten in da je delavcem tudi dajal določena navodila. Glede na to, da je celo tožnik ob zaslišanju izjavil, da je posel sklenil z A. Š. in ne s tožencem, je odločitev o neobstoju pasivne legitimacije pravilna. Dela je namreč dolžan plačati naročnik del in ne morda nadzornik del oziroma (so)lastnik objekta. Ob tem ni pomembno, da se je toženec na neobstoj pasivne legitimacije skliceval šele v prvi pripravljalni vlogi. Bistveno je, da je bil njegov ugovor podan pravočasno in ga je bilo zato sodišče dolžno upoštevati. Ker tožniku ni uspelo dokazati, da je bil toženec stranka podjemne pogodbe, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

8. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnik s pritožbo ni uspel, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožnica sama.