Appeal allowed; first instance court erred by ignoring alternative statutory grounds for interim order under ZIZ.

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Sodišče ni upoštevalo, da je tožnica uveljavljala (alternativno) kot drugi pogoj tudi okoliščine iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj trdi, da je stališče prvega sodišča, ki se sklicuje na 37. člen SPZ, materialnopravno zmotno, ker se lahko z začasno odredbo omeji lastnikovo razpolaganje s premoženjem, če se lahko le na ta način omogoči upniku, da uveljavlja (realizira) svoje terjatve do dolžnika.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep tako, da ugodi predlogu, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je preko davčnega organa poskušala priti do poplačila svoje terjatve do prvega toženca v višini 11.233,76 EUR, vendar pa je bila pri tem neuspešna, ker prvi toženec nima prihodkov ali drugega premičnega premoženja, iz katerega bi bilo mogoče pričakovati poplačilo. Zato bi bilo treba ta dolg poravnati iz skupnega premoženja tožencev. Za zavarovanje nedenarne terjatve je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe, saj bi v primeru, če bi toženca nepremičnino, ki je njuno skupno premoženje, odtujila oziroma obremenila do odločitve o glavni stvari, tožeča stranka ne mogla več zahtevati določitve deležev tožencev na nepremičnini oziroma ne bi mogla z izvršbo doseči poplačila svoje terjatve. S tem bi bila tožeča stranka oškodovana za dolgovano obveznost prvega toženca. Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka izkazala prvi pogoj za izdajo začasne odredbe. Drugi pogoj je, da mora upnik za verjetno izkazati tudi predpostavko, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ali pa, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe izdale upniku. Prvo sodišče je navedlo, da drugi pogoj za izdajo začasne odredbe ni izkazan. Svojo odločitev je utemeljilo na podlagi 37. člena SPZ. Prvo sodišče je zavzelo zmotno materialnopravno stališče. Poseg v tujo lastnino ni protipraven, če temelji na zakonu. Podlaga za tak ukrep so določbe 272. člena ZIZ, po katerih se lahko z začasno odredbo omeji razpolaganje lastnika s premoženjem, če se lahko le na ta način omogoči upniku, da lahko uveljavlja svoje terjatve do dolžnika. Tožeča stranka je izkazala tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe. Če bi toženca med postopkom odločanja o glavni stvari odtujila nepremičnino, bi tožeča stranka izgubila možnost uveljavljati svojo terjatev do prvega toženca.

3. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 11. 11. 2016 izjavila, da (delno) umika tožbo, te vloge pa pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, ker je bila vložena po seji senata, na kateri je bilo odločeno o pritožbi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnica izkazala prvi pogoj za izdajo začasne odredbe (prvi odstavek 272. člena ZIZ), ne pa tudi drugega pogoja (drugi odstavek 272. člena ZIZ), pri čemer se je prvo sodišče ukvarjalo zgolj s presojo, da ni izkazan drugi pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe podala tudi navedbe, ki se nanašajo na zatrjevanje obstoja drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, in sicer tudi iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Med drugim je trdila, da toženec razen skupne nepremičnine toženih strank nima (drugega) svojega premoženja, iz katerega bi lahko dosegla poplačilo svoje terjatve in da bi zato tožeči stranki nastala škoda, če bi toženca odtujila ali obremenila skupno nepremičnino, saj z izvršbo tožnica ne bi mogla doseči poplačila oziroma bi bila v tem primeru izterjava vtoževane davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena.

6. Sodišče prve stopnje se s presojo obstoja tega pogoja ni ukvarjalo. Iz pritožbenih navedb smiselno izhaja očitek tožnice, da prvo sodišče ni upoštevalo, da je uveljavljala (alternativno) kot drugi pogoj tudi okoliščine iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj trdi, da je stališče prvega sodišča, ki se sklicuje na 37. člen SPZ, materialnopravno zmotno, ker se lahko z začasno odredbo omeji lastnikovo razpolaganje s premoženjem, če se lahko le na ta način omogoči upniku, da uveljavlja (realizira) svoje terjatve do dolžnika. Opozarja še, da bi tožnica v primeru, če bi toženca med postopkom odtujila nepremičnino, izgubila možnost uveljavljati svojo terjatev do prvega toženca.

7. S temi navedbami tožnica dovolj jasno meri na pogoj iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, o obstoju tega pogoja pa izpodbijani sklep nima razlogov. Gre za uradoma upoštevno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere je pritožbeno sodišče moralo ugoditi pritožbi ter razveljaviti izpodbijani sklep in vrniti zadevo prvemu sodišču v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP).

8. Prvo sodišče bo moralo pozvati tožnico, da v zvezi z njeno vlogo z dne 11. 11. 2016, v kateri govori o delnem umiku tožbe, določno opredeli, v katerem delu (glede na postavljeni tožbeni zahtevek) umika tožbo, saj iz njene vloge to ni jasno razvidno. Če bo tožnica v določenem delu zahtevka vztrajala pri tožbi in predlogu za začasno odredbo, bo prvo sodišče moralo ob ponovnem odločanju navesti razloge o vseh odločilnih dejstvih.