Appeal dismissed; separate tort claims require individual court fees despite shared factual basis.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožniki krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Zahtevki tožnikov imajo sicer isto pravno podlago, ne pa tudi iste dejanske podlage. Čeprav slonijo na istem historičnem dogodku (ista prometna nesreča), vsak tožnik uveljavlja odškodnino za njemu nastalo škodo. Njihovi zahtevki so medsebojno neodvisni oziroma samostojni. Tožniki so navadni sosporniki. Če je drugo sodišče v istovrstnem postopku med istimi strankami napačno odmerilo takso za postopek, to ni razlog za zmotno uporabo predpisov tudi v tej zadevi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovore tožnikov zoper plačilne naloge za plačilo sodnih taks za tri samostojne postopke s tožbo v posamezni višini 165,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožujejo tožniki, ki uveljavljajo pritožbena razloga zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagajo, da pritožbeno sodišče spremeni sklep tako, da ugodi njihovemu ugovoru, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navajajo, da bi morala biti sodna taksa za postopek odmerjena od skupne vrednosti spornega predmeta, to je od zneska 5.900,00 EUR, kar pomeni v skupni višini 285,00 EUR, ne pa za vsakega tožnika posebej v višini 165,00 EUR. Po 41. členu ZPP se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov, če uveljavlja tožeča stranka zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Vsi tožniki so bili udeleženi v isti prometni nesreči, zato sodišču ne bo potrebno izvajati dokazov v zvezi s temeljem zahtevka trikrat, temveč le enkrat. Ni res, da zahtevki tožnikov niso v nikakršni medsebojni odvisnosti. Tožniki uveljavljajo zahtevke, ki imajo isto dejansko in pravno podlago. V identičnem postopku med istimi strankami je sodišče v Novem mestu uporabilo različno pravno normo. Sodno takso za postopek je odmerilo od vrednosti seštevka spornih predmetov. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje prezrlo 20. člen ZST-1. Zahtevki tožnikov so med seboj odvisni, zato je neutemeljeno sklicevanje na njihovo samostojnost.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvo sodišče je pravilno odmerilo sodno takso vsakemu tožniku. ZST-1 pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta pri zadevah, kakršna je obravnavana (več spornih predmetov), napotuje na uporabo ZPP (20. člen ZST-1). V tem primeru je treba uporabiti drugi odstavek 41. člena ZPP.

5. Zahtevki tožniki imajo sicer isto pravno podlago, ne pa tudi iste dejanske podlage. Čeprav slonijo na istem historičnem dogodku (ista prometna nesreča), vsak tožnik uveljavlja odškodnino za njemu nastalo škodo. Njihovi zahtevki so medsebojno neodvisni oziroma samostojni. Tožniki so navadni sosporniki. Če je drugo sodišče v istovrstnem postopku med istimi strankami napačno odmerilo takso za postopek, to ni razlog za zmotno uporabo predpisov tudi v tej zadevi.

6. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvega sodišča (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP). Tožniki krijejo svoje stroške pritožbenega postopka, saj odločitev o njih ni odvisna od uspeha stranke v pravdi (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).