Appeal dismissed; claimant bears burden to identify insurer's signatory due to unclear policy signature.

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V konkretnem primeru je 1) zavarovalno polico pripravila tožeča stranka, 2) je na njej neberljiva parafa in 3) na njej ni žiga tožene stranke. V tej situaciji je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da se je trditveno in dokazno breme prevalilo nazaj na tožečo stranko, ki bi ga, v kolikor bi ravnala z dolžno skrbnostjo pri sklepanju pogodb, vsekakor zmogla. Zanjo je namreč gotovo, da je bila prisotna pri sklepanju zavarovalne pogodbe in zato ve (oziroma bi morala vedeti), kdo je v imenu tožene stranke podpisal zavarovalno polico.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se izrek sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 35996/2015 z dne 30. 3. 2015 razveljavi v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna v predlogu za izvršbo navedeno terjatev, ter v delu glede stroškov upnika, tožbeni zahtevek pa se zavrne (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v roku 8 dni povrne pravdne stroške v višini 55,00 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožeča stranka je zavarovalnica, ki na podlagi police za zavarovanje odgovornosti št. 0182045270-0 (priloga A1 spisa), sklenjene za obdobje od 24. 4. 2014 do 16. 4. 2023, vtožuje plačilo zavarovalne premije, stroškov opominjanja in zakonske zamudne obresti. Tožena stranka se pred plačilom vtoževane terjatve brani z ugovornimi navedbami, da zakonita zastopnica A. G. ni podpisala zavarovalne police za toženo stranko, in da iz zavarovalne police tudi ne izhaja, da bi jo podpisala katera od pooblaščenih oseb tožene stranke (ugibala je, ali je zavarovalno polico morebiti podpisal bivši prokurist D. Z., vendar sta si bili pravdni stranki enotni, da parafa ni njegova). Poudarila je, da ne ve, kdo naj bi podpisal zavarovalno polico, saj ime in priimek podpisnika iz nje nista razvidna, poleg tega pa na njej tudi ni žiga tožene stranke.

7. Sodišče prve stopnje je sledilo ugovornim navedbam tožene stranke in je, ker tožeča stranka kljub ugovornim navedbam tožene stranke ni konkretizirala, kdo je v imenu tožene stranke podpisal zavarovalno polico (to pa ni bilo razvidno niti iz zavarovalne police), štelo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi tožena stranka sklenila zavarovalno pogodbo oz. podpisala zavarovalno polico. Tožeča stranka je namreč na ugovorne navedbe odgovorila le, da je zavarovalno polico podpisala oseba, pooblaščena za zastopanje tožene stranke (list. št. 37 spisa). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka v konkretnem primeru (procesno) trditveno in dokazno prevalila nazaj na tožečo stranko, slednja pa ga ni zmogla. Pripomnilo je še, da bi morala tožeča stranka ob podpisu zavarovalne police preveriti, s kom konkretno sklepa pravni posel, ter njegovo ime in priimek napisati na sporno polico.

8. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je tožena stranka podpisala zavarovalno polico, saj je iz nje razviden žig in podpis tožene stranke, vendar to ne drži. Na zavarovalni polici (priloga A3 spisa) namreč ni žiga tožene stranke, niti podpisa, temveč je le parafa, za katero nobena izmed pravdnih strank ne ve, čigava točno je (tožeča stranka trdi le, da pripada osebi, pooblaščeni za zastopanje tožene stranke).

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno prerazporedilo trditveno in dokazno breme, češ da je tožena stranka tista, ki bi morala konkretizirano zatrjevati in dokazati, da podpis na zavarovalni polici ni njen. Te pritožbene navedbe bi lahko bile utemeljene, če bi tožeča stranka (sploh) zatrjevala, da je zavarovalno polico podpisala zakonita zastopnica tožene stranke, oziroma če bi bilo to razvidno iz zavarovalne police (enako velja tudi, če bi polico podpisala druga imensko določena pooblaščena oseba), tožena pa bi se branila, da je podpis ponarejen (prim. VSL sodba II Cp 428/2013 z dne 12. 6. 2013, VSRS sodba III Ips 23/2013 z dne 7. 10. 2014, VSRS sodba II Ips 226/2009 z dne 26. 7. 2012). Vendar v konkretnem primeru ne gre za tak primer. Tožeča stranka namreč kljub ugovornim navedbam tožene stranke vztraja pri skopih in dokazno nepreverljivih trditvah, da je zavarovalno polico podpisala tožena stranka (ki je pravna oseba), oziroma oseba, pooblaščena za njeno zastopanje. Pri tem tožeča stranka ni navedla, kdo naj bi ta oseba bila, niti v kakšnih okoliščinah je prišlo do podpisa zavarovalne police (od kod je črpala podatke o zavarovanju, ali jo je kdo s strani tožene stranke poklical, ipd. ...).

10. Procesna situacija je torej v konkretnem primeru specifična, saj je 1) zavarovalno polico pripravila tožeča stranka, 2) je na njej neberljiva parafa in 3) na njej ni žiga tožene stranke. V tej situaciji je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da se je trditveno in dokazno breme prevalilo nazaj na tožečo stranko, ki bi ga, v kolikor bi ravnala z dolžno skrbnostjo pri sklepanju pogodb, vsekakor zmogla. Zanjo je namreč gotovo, da je bila prisotna pri sklepanju zavarovalne pogodbe in zato ve (oziroma bi morala vedeti) kdo je v imenu tožene stranke podpisal zavarovalno polico. Zato bi morala, v kolikor bi želela izpolniti svoje trditveno breme, dopolniti tožbene trditve v tej smeri. S tem bi tudi omogočila toženi stranki, da gradi svojo obrambo. Glede na to, da bi morala torej tožeča stranka konkretizirati, kdo je v imenu tožene stranke podpisal zavarovalno polico, tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi morala tožena stranka z izvedencem grafologom dokazati, da nihče od njenih pooblaščenih oseb ni podpisal zavarovalne police, in da je imela tožena stranka v času podpisa zavarovalnih polic več družbenikov in oseb, pooblaščenih za zastopanje.

11. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).