Appeal dismissed: VAT not added to bankruptcy administrator's fixed cost reimbursement per regulation.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Glede nagrade upravitelju je predpisano splošno pravilo, da se nagrada poveča za davek na dodano vrednost, če je upravitelj zavezanec za plačilo tega davka, medtem ko pa za pavšalni znesek za kritje drugih stroškov stečajnega postopka, ki se konča brez razdelitve upnikom, Pravilnik nikjer ne določa, da se poveča za DDV v primeru, če je upravitelj zavezanec za plačilo tega davka. Zato sodišče nima podlage za povišanje pavšalnega zneska stroškov iz 22. člena Pravilnika.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da upravitelj M. D. opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravnoorganizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s temi podatki: L. d.o.o., matična številka: 000 (1. točka izreka); ugotovilo je, da ima upravitelj pravico do plačila zadnjega dela nagrade v višini 303,04 EUR, povečane za 22% DDV (2. točka izreka); upravitelju je dalo soglasje k plačilu pavšalnega zneska za kritje drugih stroškov stečajnega postopka, ki se konča brez razdelitve upnikom, v višini 473,50 EUR, v višjem delu je upraviteljev predlog zavrnilo (3. točka izreka) in sklenilo, da ima upravitelj pravico do plačila nadomestila nagrade in stroškov po pravnomočnosti sklepa, vendar do višine razpoložljivega stanja na fiduciarnem računu upravitelja (4. točka izreka).

2. Upravitelj se je pritožil zoper 3. točko izreka sklepa v delu, v katerem mu sodišče prve stopnje ni dalo soglasja k plačilu pavšalnega zneska za kritje drugih stroškov stečajnega postopka, ki se konča brez razdelitve upnikom, v višjem znesku od zneska 473,50 EUR. V pritožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in sicer zmotno uporabo določbe določbe 36. člena ZDDV-1, po kateri se v davčno osnovo vštevajo tudi stroški. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi in izpodbijano 3. točko izreka spremeni ali razveljavi v celoti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Upravitelj je sodišču predlagal, da sprejme sklep o pavšalnem znesku za kritje drugih stroškov stečajnega postopka, ki se konča brez razdelitve upnikom v višini 577,67 EUR (473,50 + 22% DDV), sodišče prve stopnje pa je z izpodbijano 3. točko izreka upravitelju dalo soglasje za izplačilo pavšalnega zneska za kritje drugih stroškov stečajnega postopka v višini 473,50 EUR, ki je določena v 22. členu Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (Uradni list RS, št. 91/08 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik).

5. Sodišče prve stopnje pri odločitvi o soglasju za izplačilo pavšalnega zneska za kritje drugih stroškov stečajnega postopka v višini 473,50 EUR, ki ga ni povečalo še za 22%, kolikor znaša stopnja DDV, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni zmotno uporabilo relevantnega materialnega prava za odmero višine pavšalnega zneska upravitelju za kritje drugih stroškov stečajnega postopka, ki se konča brez razdelitve upnikom. Pri tem pritožbeno sodišče glede na razloge sodišča prve stopnje še dodaja, da je glede nagrade upravitelju predpisano splošno pravilo, da se nagrada poveča za davek na dodano vrednost, če je upravitelj zavezanec za plačilo tega davka (2. člen Pravilnika), medtem ko pa za pavšalni znesek za kritje drugih stroškov stečajnega postopka, ki se konča brez razdelitve upnikom, Pravilnik nikjer ne določa, da se poveča za DDV v primeru, če je upravitelj zavezanec za plačilo tega davka. Zato sodišče nima podlage za povišanje pavšalnega zneska stroškov iz 22. člena Pravilnika. Predmet odločitve pa ni bilo vprašanje, ali se v davčno osnovo upravitelja vštevajo tudi stroški, o katerih je odločalo sodišče z izpodbijanim sklepom, zato upravitelj neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in se v stečajnem postopku tudi neutemeljeno sklicuje na enakopravno obravnavo upraviteljev, ki so davčni zavezanci v primerjavi z upravitelji, ki niso davčni zavezanci.

6. Sicer pa pritožnik niti ne zatrjuje, da je razpoložljivo stanje na njegovem fiduciarnem računu po odobrenih izplačilih v skladu s pravnomočnimi sklepi sodišča, višje od 473,50 EUR, v tem smislu pa je tudi sodišče prve stopnje v 4. točki izreka odločilo, da ima upravitelj pravico do izplačila nagrade in stroškov le do višine razpoložljivega stanja na fiduciarnem računu. Zato tudi na tej podlagi pritožba, s katero pritožnik uveljavlja višje plačilo, ni utemeljena.

7. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).