Criminal appeal partially allowed; conviction upheld but sentencing and costs reversed due to procedural flaws.

Pritožbi zagovornika obtoženega A. A., se ugodi, izpodbijana sodba se v odločbah o kazenski sankciji, vštetju odvzema prostosti in stroških kazenskega postopka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Pritožbene navedbe, ki so v vsebinskem nasprotju s sprejetim priznanjem krivde, pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar je v primeru priznanja krivde nedovoljen pritožbeni razlog.

Količina prepovedane droge, ki jo storilec proizvaja oziroma hrani z namenom prodaje, ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1B.

Ker se sodišče prve stopnje niti v obrazložitvi odločbe o kazenski sankciji ni vsebinsko opredelilo do količine droge kot kriterija za izbiro in odmero kazenske sankcije, odločbe o kazenski sankciji ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani na podlagi priznanja krivde obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1B. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in tri mesece zapora ter preizkusno dobo v trajanju dveh let. V izrečeno kazen mu je vštelo odvzem prostosti od 7.30 ure 31. 8. 2012 do 18.50 ure 31. 8. 2012. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb postopka, kršitve določb kazenskega zakona ter zaradi odločb o kazenski sankciji in stroških postopka. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, še podrejeno pa, da obtožencu „zniža izrečeno kazensko sankcijo“ ter ga oprosti plačila stroškov postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Neuspešne so pritožbene navedbe, da naj bi obtoženec prepovedano drogo konopljo rastlino v letu 2012 na ... gojil zgolj za lastne potrebe, ne pa proizvajal. Z navedbami, da kritična droga ni bila namenjena tudi drugim odjemalcem, pritožba prihaja v popolno nasprotje z dejstvenim okvirom obtoženčevega priznanja krivde po obtožbi, tj. da je isto konopljo, ki jo je prej proizvedel na ..., dne 31. 8. 2012 na B. hranil v osebnem avtomobilu z namenom nadaljnje prodaje, kar izključuje upoštevnost teze o gojenju zase oziroma za potrebe enega uporabnika (kot v pritožbeno izpostavljeni sodbi VS RS I Ips 53346/2012 z dne 28. 1. 2016). Čeravno se je obtoženec v preiskavi sprva res zagovarjal, da droge ni imel namena nikomur prodati, je krivdo na naroku 13. 1. 2016 priznal, noben dokaz v spisu pa dejstveni podlagi njegovega priznanja ne nasprotuje. Tudi po izrecnem vprašanju sodnika je obtoženec zatrdil, da je razumel naravo in posledice priznanja ter da je bilo priznanje dano prostovoljno, v kar niti na pritožbeni stopnji ni nobenega dvoma. Zagovornik zato ne more uspeti z navedbami, ki so v vsebinskem nasprotju s sprejetim priznanjem krivde ob izpolnjenosti vseh procesnih pogojev iz prvega odstavka 285.c člena ZKP, saj na ta način pod videzom uveljavljanja kršitve kazenskega zakona (po 1. točki 372. člena ZKP) zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja. To pa je pri izpodbijanju sodbe, izrečene na podlagi sprejetega priznanja krivde, nedovoljen razlog za pritožbo (drugi odstavek 370. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 370. člena ZKP), ki ni predmet pritožbene presoje.

5. Prav ima pritožba, da izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje opredelitve teže oziroma količine konoplje rastline, ki jo je obtoženec proizvedel, nato pa na B. hranil zaradi prodaje. Še več, navedba „29,72 konoplje rastline“ brez ustrezne merske enote (čeprav iz podatkov spisa nedvomno izhaja, da gre za grame) je pomanjkljiva že v opisu kaznivega dejanja po obtožnici, kar je bilo spregledano v celotnem postopku pred sodiščem prve stopnje. Kljub temu, da je obtoženec priznal krivdo po tako pomanjkljivi obtožbi, pa po presoji sodišča druge stopnje ne gre za opustitev takšne narave, ki bi povzročila nesubstanciranost opisa dejanja v smislu kršitve kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP), niti nerazumljivost izreka sodbe v smislu absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Natančna količina prepovedane droge, ki jo obtoženec proizvaja oziroma hrani z namenom prodaje, namreč ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1B, hkrati pa na predmetno količino vsaj nakazuje navedba v opisu, da je obtoženi hranil tri vrečke s konopljo rastlino, kar izključuje vsebnost ekstremno velikih ali majhnih količin, kot špekulira pritožba. Pritožbeno sodišče posledično ni poseglo v odločbo o krivdi, tj. krivdoreka izpodbijane sodbe ni razveljavilo, temveč je sodbo v tem delu potrdilo. Zapisano pomeni, da v ponovljenem postopku ne bo mogoče posegati v odločbo o že sprejetem obtoženčevem priznanju krivde po obtožbi (tretji odstavek 285.c člena ZKP), obtožnice pa prav tako ne bo več dopustno dopolnjevati oziroma celo modificirati.

6. Utemeljeno pa pritožnik prvostopenjskemu sodišču očita bistveno procesno kršitev absolutne narave po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, tj. v odločbi o kazenski sankciji. Glede na to, da je količina obtožencu zasežene droge, ki je nedvomno pomembna za oceno o teži kaznivega dejanja kot enem odločilnih kriterijev tako pri izbiri kot pri odmeri kazenske sankcije, izpadla iz krivdoreka izpodbijane sodbe, bi bilo odločbo o kazenski sankciji mogoče preizkusiti le v primeru, če bi se sodišče do količine droge konoplje določno opredelilo v obrazložitvi sodbe. Ker tega ni storilo, saj se je v tč. 3 in 4 razlogov le posplošeno sklicevalo na „težo“ dejanja, ne da bi presojo zakonskega kriterija pospremilo tudi z vsebinskimi razlogi (vključno glede količine prepovedane droge), je pritrditi zagovorniku, da odločitve v delu izbire ter odmere kazenske sankcije v tej posledici ni mogoče preizkusiti, sodba pa torej nima potrebnih razlogov o odločilnih dejstvih. Ugotovljena absolutna bistvena postopkovna kršitev ne more imeti druge posledice kot (delno) razveljavitev izpodbijane sodbe (prvi odstavek 392. člena ZKP).

7. V vnovičnem postopku, ki se vrača v procesno fazo po sprejetem priznanju krivde, bo sodišče prve stopnje ponovno opravilo narok za izrek kazenske sankcije, nato pa bo obtožencu znova izreklo kazensko sankcijo. Sprejeto odločbo o kazenski sankciji bo moralo sodbeno utemeljiti z meritornimi in prepričljivimi razlogi, pri tem pa vzeti v resno presojo tudi vse olajševalne okoliščine na strani obtoženca, zaradi katerih se v razveljavljenem postopku določena zaporna kazen v pogojni obsodbi po oceni pritožbenega sodišča nakazuje kot prestroga. Poleg manjše kriminalne količine kaznivega dejanja je relevantno predvsem dejstvo, da je predmet obravnave v tem kazenskem postopku enkratno dejanje sicer nekaznovanega obtoženca, ki je oddaljeno že več kot štiri leta, zlasti pa, da je obtoženec (tudi spisovno) izkazal svojo iskreno ter dejavno namero izviti se iz primeža odvisnosti od nedovoljenih drog, saj se je praktično celotno obdobje po storitvi kaznivega dejanja (tudi institucionalizirano) zdravil, zdravljenje pa je sedaj zaključil in si prizadeva urediti neoporečno življenje, vse ob hkratni skrbi za dva mladoletna otroka. Je pa zmotno stališče pritožnika, da bi moralo sodišče zaradi obtoženčevega priznanja krivde v vsakem primeru poseči po uporabi omilitvenih določil iz 51. člena KZ-1B. Tudi omilitvene določbe po drugem odstavku navedenega člena se nanašajo le na procesno situacijo, ko obtoženec prizna krivdo tedaj, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni. Za takšno situacijo v konkretni zadevi ne gre, navsezadnje pa je obtoženec krivdo priznal šele tekom naroka za glavno obravnavo.

8. V posledici obrazloženega je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločbi o vštetju odvzema prostosti in stroških kazenskega postopka. Pri vnovični odločitvi o teh vprašanjih bo sodišče prve stopnje upoštevalo, da je vštetje časa odvzema prostosti v izrečeno pogojno obsodbo mogoče le v primeru preklica pogojne obsodbe (kar je izpadlo iz izreka izpodbijane sodbe). Pri utemeljevanju odločbe o stroških postopka se bo prvostopenjsko sodišče moralo v večji meri vsebinsko opredeliti do podatkov o dohodkovnem in premoženjskem stanju obtoženca oziroma njegovih družinskih članov, ki se že nahajajo v spisu, ter se prav tako opredeliti do navedb, ki jih zagovornik uveljavlja v delu pritožbenega izpodbijanja odločbe o stroških kazenskega postopka. Ob povedanem pa je le še pripomniti, da izpodbijana sodba ne vsebuje odločbe o varnostnem ukrepu obveznega odvzema predmetov, tj. obtožencu zasežene prepovedane droge (peti odstavek 186. člena KZ-1B).

9. Sodišče druge stopnje je ugodilo zagovornikovi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavilo v delih, ki so opredeljeni v izreku te odločbe, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tj. v fazo izvedbe naroka za izrek kazenske sankcije, kot je že bilo pojasnjeno. V nerazveljavljenem delu, tj. v odločbi o krivdi, pa je sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.