Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on unpaid wages and rejected claims regarding wrongful dismissal and reintegration.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker toženka tožnici za meseca marec in april 2015 ni v celoti izplačala plače, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni od bruto plače za mesec marec 2015 v višini 396,02 EUR in bruto plače za april 2015 v višini 396,02 EUR obračunati in za tožnico vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, pod izvršbo. Višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo, prav tako pa je zavrnilo tudi zahtevek, ki se glasi na ugotovitev nezakonitosti ustne odpovedi pogodbe o zaposliti z dne 30. 4. 2015 in da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 30. 4. 2015, ampak ji še traja, na reintegracijo in reparacijo. Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 97,67 EUR ter stroške v višini 48,83 EUR na TRR Delovnega sodišča v Kopru v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pravočasno iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče I. točko izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in III. točko tako, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka. Sodišče prve stopnje je izven konteksta izpovedi direktorja tožene stranke zaključilo, da so se urniki dela pošiljali direktorju. Dejstvo namreč je, da so se urniki pošiljali v tajništvo direktorja, odkoder so bili dostavljeni v obračun plač, direktor pa se z urniki ni ukvarjal. Sodišče je tudi napačno verjelo tožnici, da je delala več ur, iz razloga, ker naj bi urnike pred oddajo toženi stranki fotografirala. Ta zaključek ne more zdržati, saj je lahko tožnica urnike dopolnila in jih po tem slikala. Sodišče prve stopnje je tudi izven konteksta izpovedi direktorja in priče A.A. zaključilo, da naj bi tožnico na začetku sezone potrebovali. Sodišče pa se ni opredelilo do izpovedi priče B.B., da je tožnica delala po 4 ure in da je v lokalu po tem času ostala le kot gostja. Da je tožnica delala po 4 ure na dan, je izpovedala tudi priča C.C.. Ob upoštevanju navedenega, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je tožnica oddelala le število ur skladno s pogodbo o zaposlitvi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe obširno, natančno in prepričljivo utemeljilo razloge, zaradi katerih verjame tožnici, da je dejansko opravila ure po evidenci zapisani na predpisanem obrazcu, ki so ga pri toženki uporabljali za evidenco ur dejansko opravljenega dela in ga je tožnica fotografirala ter fotografijo vložila v spis. Ugotovilo je, da tožnica po 30. 4. 2015 ni imela več dostopa v lokal, tako da ni mogla izpolniti praznega obrazca, zato je pravilno štelo, da je evidenco pisala sproti. Prav tako je jasno obrazložilo, zakaj ni verjelo izpovedi direktorja in prič glede urnikov in tudi, zakaj ni verjelo pričama C.C. in A.A., da je tožnica delala po štiri ure dnevno, ker daljšega delovnega časa ni bila zmožna opraviti. Pravilno je ugotovilo, da je urnik, ki ga je predložila toženka, urnik planiranega dela in ne urnik dejansko opravljenega dela in je zato upravičeno na podlagi tožničine evidence opravljenih ur ugotovilo, da je tožena stranka dolžna tožnici za meseca marec in april 2015 obračunati še razliko v plači v mesečnem bruto znesku 396,02 EUR in ji po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov izplačati neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri tem se je pravilno oprlo na določbe 126. in 134. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) in 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji).

7. Iz navedenega izhaja, da so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

8. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, saj jih pritožnica ni priglasila.