Military member denied 24-hour weekly rest on mission; court awards monetary compensation for unused time.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker tožena stranka tožniku kot pripadniku Slovenske vojske na misiji v tujini ni zagotavljala 24 urnega tedenskega počitka, je tožnik upravičen do denarnega nadomestila zaradi neizrabljenega tedenskega počitka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna za tožnika od zneska 3.541,12 EUR obračunati in plačati prispevke in akontacijo dohodnine in nato tožniku nakazati preostali neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2009 do plačila. Zavrnilo pa je za 19,36 EUR višji zahtevek in zahtevek, da tožena stranka na znesek 3.560,48 EUR obračuna in plača prispevke in akontacijo dohodnine (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna za tožnika od zneska 5.072,00 EUR obračunati in plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter preostali neto znesek nakazati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 5. 2012 dalje do plačila, medtem ko je zavrnilo zahtevek, da tožena stranka na znesek 5.072,00 obračuna in plača prispevke in akontacijo dohodnine (II. točka izreka). Nadalje je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.236,43 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila dalje (III. točka izreka), tožena stranka pa stroške postopka krije sama (IV. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrže oziroma zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, stroške tožene stranke pa naj naloži v breme tožnika. Sodišče je zmotno interpretiralo 2. odstavek 53.

člena Zakona o službi v Slovenski vojski v nasprotju z namenom zakonodajalca. Delo pripadnikov Slovenske vojske na mednarodnih misijah je vezano na konkretni mandat in s tem povezane obveznosti, ki jih tožena stranka prevzame. Narava dela na misijah se razlikuje od narave dela v Republiki Sloveniji, predvsem z varnostnega vidika, zato so pripadniki lahko klicani na naloge, ko imajo odrejen počitek. Pripadnikom misij zato ni mogoče vedno zagotoviti tedenskega počitka na način in v obsegu, kot ga opredeljuje splošna delovnopravna zakonodaja.

Pravica do tedenskega počitka pripadnikov na mednarodnih misijah se deloma spremeni oz. zoži, zato je bila sprejeta določba 53. člena ZSSloV, s katero je omejena oz. izključena pravica pripadnikov do tedenskega počitka. Imajo pa pripadniki misij dve drugi pravici - pravica do posebnega dopusta (90. člen ZSSloV) in poseben odmor v trajanju neprekinjenih 96 ur. Tožena stranka zato tožniku za čas opravljanja nalog v tujini ni bila dolžna zagotoviti dneva tedenskega počitka. 53. člen ZSSloV v pravni red uvaja nov pojem potrebnega počitka, a se sodišče do tega ni opredelilo.

Tak potreben počitek je potrebno prilagoditi razmeram in situaciji na terenu. Je pa sodišče prve stopnje tudi samo zapisalo, da se instituti prekrivajo. Predstavniki Slovenske vojske so se morali podrejati poveljstvu KFOR, ki zahteva delovanje 24/7. Resolucija Varnostnega sveta, ki predpisuje neprekinjeno preventivno delovanje, presega učinek nacionalnih predpisov glede zagotavljanja tedenskega počitka. Okoliščine, kot so obvezna vojaška obleka, stalna dosegljivost in omejenost gibanja ne pomenijo, da je tožena stranka tožniku kratila pravico do počitka.

Sodišče je s tem, ko je tožniku priznalo nadomestilo za neizkoriščene dni tedenskega počitka na misiji, zmotno uporabilo določila Zakona o obrambi in Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oz. z mednarodnimi pogodbami, po katerih pripadniku na misiji ne pripada dodatno plačilo za delo preko polnega delovnega časa, prav tako pa tudi ne plačilo za morebitno delo na sedmi dan v tednu. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, ker ta ni bil objavljen v Uradnem listu (podobno je odločilo VDSS v zadevi Pdp 813/2012).

Ta pravilnik tudi ni skladen z določbo 53. člena ZSSloV. Sodišče pri dosojeni odškodnini ni ugotavljalo elementov odškodninske odgovornosti. Sodišče pa tudi ni uporabilo 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in naslednji). Zahtevek za nadomestilo zaradi neomogočenih prostih dni ima zastaralni rok 5 let, in tako je npr. zahtevek za mesec avgust 2008 zastaral s koncem septembra 2013.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti. V izpodbijani sodbi tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot jo uveljavlja pritožba, saj je sodba jasno in podrobno obrazložena. Sodišče prve stopnje je jasno argumentiralo svojo odločitev glede uporabe 53. člena ZSSloV, pravilnost odločitve pa sodišče preverja v okviru presoje uporabe materialnega prava.

5. V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožnik upravičen do odškodnine za neodobrene in neizkoriščene dneve tedenskega počitka za čas trajanja misije A. (tujina) od 24. 8. 2008 do 2. 3. 2009 ter za čas trajanja misije B. (tujina) od 9. 10. 2011 do 5. 5. 2012. Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožniku pripada nadomestilo za 22 dni neomogočenega tedenskega počitka za misijo A. (tujina) (v višini 3.541,12 EUR) in nadomestilo za 25 dni neomogočenega tedenskega počitka za misijo B. (tujina) (v višini 5.073,25 EUR). Kakor izhaja iz I. točke te sodbe, pa je zavrnilo manjši del tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega postopka pravilno zaključilo, da je bil tožnik toženi stranki vseskozi na razpolago, zaradi česar ni imel možnosti koristiti tedenskega počitka. Pri tem zaključku je pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki jih tožena stranka v pritožbi navaja kot nepomembne (omejenost gibanja, obvezna uniforma, stalna dosegljivost toženi stranki). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka tedenskega počitka za tožnika niti ni predvidevala, saj si očitno napačno razlaga ta delovnopravni institut, kar se kaže tudi glede na pritožbena navajanja.

7. Napačno je namreč stališče tožene stranke v pritožbi, da tožniku v času opravljanja nalog na misiji ne pripada tedenski počitek oziroma nadomestilo za neizkoriščene dni tedenskega počitka. Skladno s 156. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) ima namreč delavec poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedem zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po določbi tretjega odstavka navedenega člena se minimalno trajanje tedenskega počitka upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni.

Iz navedene zakonske določbe torej izhaja, da mora imeti delavec v obdobju 14 zaporednih dni najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka. Tudi ZObr v 2. odstavku 97.f člena določa, da ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka, praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu Zakona o slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in spremembe; v nadaljevanju:

ZSSloV) je nadalje določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih.

Tožena stranka si 53. člen ZSSloV napačno interpretira kot izjemo od splošnih pravil, ki urejajo zagotavljanje počitka delavcev. Iz navedenega člena namreč ne izhaja, da pripadnikom mednarodne operacije tedenski počitek ne pripada, temveč da ga je potrebno prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere. Tudi iz Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa ne izhaja, da bi šlo za kakršnokoli izjemo, saj iz 5. točke uvoda izhaja, da morajo vsi delavci imeti ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem Skupnosti zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore.

Iz 5. in 16. člena te Direktive nadalje izhaja, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ima delavec v sedemdnevnem obdobju pravico do najmanj 24 ur neprekinjenega počitka, pri čemer se lahko določi referenčno obdobje, ki ni daljše od 14 dni. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno uporabilo vse navedene določbe.

8. Sodišče prve stopnje je v okviru svoje odločitve pravilno navedlo tudi Pravilnik o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini. Pritožba neutemeljeno navaja, da tega pravilnika sodišče ne bi smelo uporabiti pri odločanju, ker ni bil objavljen v Uradnem listu RS. Pravilnik je namreč sprejela tožena stranka, zato se brez uspeha sklicuje na to, da naj ne bi bil veljaven, ker ni bil objavljen v Uradnem listu RS. Tožena stranka se na tem mestu neuspešno sklicuje tudi na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 813/2012, kjer je šlo za delavcu nepoznan Sklep o ustanovitvi, sestavi, načinu delovanja in kriterijih za odločanje komisije za ugotavljanje kompetenc za zasedbo posameznih formacijskih dolžnosti v Slovenski vojski, ki ga je sprejela tožena stranka kot delodajalec, a ni bil objavljen v Uradnem listu RS. V konkretnem primeru pa je bilo tako tožniku kot sodišču znano, da ta pravilnik obstaja in se je tudi uporabljal v podobnih sporih. Nenazadnje pa je pritožbeno navajanje v zvezi s pravilnikom brezpredmetno, ob upoštevanju stališča, da iz določbe 53. člena ZSSloV ne izhaja, da pripadniku SV na misiji v tujini tedenski 24 urni počitek ne pripada. Ob ugotovitvi, da tožena stranka tožniku ves čas, ko se je nahajal na misiji v tujini, ni omogočala izrabe dneva tedenskega počitka, je tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine oziroma nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka treba ugoditi že na podlagi zgoraj citiranih določb 156. člena ZDR-1 in 97.f člena ZObr. Pri tem tudi ni pomembno, da je tožena stranka tožniku zagotovila odsotnost v trajanju 96 ur ter dodaten letni dopust, ker gre za različne institute, kakor je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje.

9. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da tožnik ni upravičen do tedenskega počitka zaradi obveznosti, ki jih državam udeleženkam nalaga Resolucija Varnostnega sveta ZN 1244. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je zagotavljanje stalnega in neprekinjenega preventivnega delovanja obveznost države udeleženke, ta obveznost pa tožene stranke ne odvezuje spoštovati zakonskih določb, ki se nanašajo na zagotavljanje tedenskega počitka pripadnikom SV. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je taka odločitev v nasprotju z ZObr in Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oz. z mednarodnimi pogodbami. Tožnik namreč ne zahteva plačila za delo preko polnega delovnega časa - zahteva izpolnitev pravice do tedenskega počitka, ki je samostojen delovnopravni institut in mora delavcu biti zagotovljen. Ker pa mu v konkretnem primeru ni bil zagotovljen, je tožena stranka ravnala protipravno, zato tožnik utemeljeno zahteva nadomestilo.

10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje o tem, da v konkretnem primeru ne gre za klasično odškodnino, temveč za nadomestilo, zaradi česar ni potrebno ugotavljati vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sodišče poudarja, da gre za posebno vrsto odškodnine, za priznanje katere zadošča protipravno ravnanje, to stališče pa je bilo že večkrat zavzeto (npr. v zadevah Pdp 862/2010, Pdp 1090/2010). Pravzaprav pa niti ni bistveno ali se denarna terjatev delavcu opredeli kot uveljavljanje nadomestila za neizrabljeni dan tedenskega počitka, ali pa odškodnina v višini nadomestila plače za dan tedenskega počitka. Analogija z nadomestilom zaradi nemožnosti izrabe letnega dopusta sicer govori za uporabo izraza nadomestilo.

11. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je del tožnikovega zahtevka zastaral, ker je rok za uveljavljanje terjatev iz delovnega razmerja 5 let. Za začetek teka zastaralnega roka je pri terjatvi iz naslova odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka odločilen dan vrnitve tožnika iz misije, na kateri bi proste dni lahko koristil (podobno je pritožbeno sodišče odločilo tudi v zadevah Pdp 912/2011 in Pdp 259/2012).

12. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.