Appeal allowed; costs allocation reversed due to significant disparity in individual plaintiffs' success rates.

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani VI. točki izreka glede tretje tožeče stranke razveljavi in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

[JEDRO]

Med sosporniki je precejšnja razlika glede njihovega deleža pri spornem predmetu, zato je prvo sodišče v izpodbijani odločbi zmotno uspeh vseh tožnikov obravnavalo skupaj.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenim zahtevkom tožečih strank. Glede pravdnih stroškov je sklenilo, da vsaka stranka in stranski intervenient nosijo svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper stroškovni izrek izpodbijane sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tretja tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep o stroških spremeni, podrejeno pa razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede pritožnika je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da nosi vsaka od strank svoje stroške postopka. Tožnik je s tožbo zahteval znižanje kupnine za znesek 713,15 EUR in uspel za znesek 564,20 EUR ter plačilo zneska 2.840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je uspel za znesek 2.691,05 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz navedenega torej izhaja, da je pritožnik s tožbo uspel praktično v celoti (v 95%).

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve subjektivnih pravic materialnega prava nasprotne stranke pa jo je izgubil (načelo uspeha ali causae)(1). Pravilo, da je dolžnost povrnitve pravdnih stroškov odvisna od uspeha v pravdi, se uporablja tudi, če stranka v pravdi deloma uspe. Sodišče lahko glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa naloži eni stranki, naj drugi stranki povrne sorazmeren del stroškov. ZPP ne pozna posebnih pravil o tem, kako naj stranka povrne stroške sospornikom (stroškovnim upravičencem), saj v 161. členu ZPP izrecno ureja le primer, ko so sosporniki stroškovni dolžniki. Ne glede na navedeno pa je že uveljavljeno stališče sodne prakse, da se v takem primeru uporabi analogija z določbami 161. člena ZPP. V obravnavanem primeru na aktivni strani nastopa sedem tožnikov kot navadnih sospornikov. Ker gre za navadno sosporništvo, zahtevek vsakega posameznega tožnika predstavlja samostojni zahtevek (195. člen ZPP) in je dejansko vsak sospornik v pravdi samostojna stranka. Načeloma sosporniki krijejo stroške po enakih delih, če pa je med njimi precejšnja razlika glede njihovega deleža pri spornem predmetu, določi sodišče po tem sorazmerju, kolikšen del stroškov naj povrne vsak izmed sospornikov (2. odstavek 161. člena ZPP).

6. V konkretnem primeru je med sosporniki precejšnja razlika glede njihovega deleža pri spornem predmetu, zato je prvo sodišče v izpodbijani odločbi zmotno uspeh vseh tožnikov obravnavalo skupaj.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v tem delu odločbo sodišča prve stopnje glede tretje tožeče stranke razveljavilo ter vrnilo zadevo v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 161. člena ZPP odločiti, da vsak od tožnikov odgovarja oz. je upravičen le za tisti del stroškov, ki se nanašajo na njegov zahtevek, s katerim je uspel oziroma ni uspel.

Op. št. (1): Glej N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list. RS, str. 29.