Appeal allowed; court reversed first instance judgment on adverse possession due to lack of good faith and duty of care.

I. Pritožba se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Opravi se nova glavna obravnava pred drugim sodnikom.

[JEDRO]

Posestnik ni v dobri, če ve ali mora na okoliščine primera domnevati, da ni lastnik, da torej stvar pripada drugemu, v svoji zmoti pa ne sme opustiti običajno potrebne skrbnosti, ki se zahteva od posestnika pri razmisleku (raziskovalni dolžnosti) o tem, kdo je pravi lastnik nepremičnine.

Prekluzijo dokazov se ne sme upoštevati prestrogo, če se tekom dokaznega postopka ugotovi, da dejstva niso bila dokazana s stopnjo prepričanja, še posebej, ker pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil tožnik pri dokaznih predlogih, ki jih je dal pravočasno do prvega naroka, dovolj skrben, zato tudi ni mogel pričakovati, da bo moral odločilna dejstva dokazovati tudi z dodatnimi listinami iz upravnega spisa iz leta 1978.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 1 k. o. X(1) na podlagi priposestvovanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik nepremičnino uporabljal v dobri veri več kot petdeset let vse do leta 2012, zato je na podlagi četrtega odstavka 28. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih(2) v zvezi z drugim odstavkom 43. člena Stvarnopravnega zakonika(3) in 269. členom SPZ pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku(4) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka predlaga, da se zadeva dodeli v sojenje drugemu sodniku, predlaga pa tudi, da pritožbeno sodišče na podlagi 67. člena ZPP, določi za sojenje stvarno pristojno sodišče v Novem mestu.(5) Tožena stranka v pritožbi navaja, da je pritožbeno sodišče v sodbi II Cp 1659/2015 z dne 1. 7. 2015 sodišče prve stopnje opozorilo na vrsto pomanjkljivosti, nepopolnosti in nedoslednosti pri presoji dokazov, ki so relevantni za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in da mora upoštevati, da je zaradi medpravdnega razporejanja dokaznega bremena, dokazno breme, da s stopnjo prepričanja dokaže dobro vero, na tožniku.

Dokazna ocena sodišča prve stopnje je znova pomanjkljiva, oziroma je ni, zato je izpodbijana sodba enostranska, neprepričljiva in nekosistentna. Sodišče prve stopnje je znova naredilo nelogičen zaključek, da tožena stranka ni predložila dokazil, da so solastniki nepremičnin prejeli odločbo SO M. in da ni priložila dokazil o tem, da je bila plačana odškodnina. Sodišče prve stopnje se znova ni opredelilo do predloga tožnika iz njegove pripravljalne vloge z dne 8. 4. 2014, da je pripravljen vrniti odškodnino, ki jo je prejela njegova mati.

Sodišče prve stopnje v sodbi ne upošteva, da je dokazna moč javnih listin, med katere sodi tudi odločba SO M. iz leta 1978, v zakonu opredeljena in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali odloča. Zaslišanje prič, ki so sosedje in prijatelji tožnika ter izpovedba tožnika, resničnost navedb, ki jih dokazuje ta odločba ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje je znova zmotno štelo dejstvo, da je tožnik dne 9. 1. 1976 spremenil naslov stalnega bivališča in da je od takrat dalje do vključno 17. 9. 1985 bival na naslovu C., ..., ključno za ugotovitev, da je bil dobroverni uživalec nepremičnine.

Pri tem pa ni upoštevalo, da je tožena stranka priložila pravnomočno komasacijsko odločbo. Tudi če ta odločba ni bila vročena tožniku, iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik s svojima pravnima prednicama dal pisno izjavo, da ne želijo sodelovati v komasaciji zemljišč na V., ker pa ne želijo ovirati postopka odstopajo zemljišče v korist ostalih komasacijskih udeležencev in da se jim zato izplača odškodnina. To dokazuje, da so tožnik in njegove pravne prednice vedele, da nepremičnina ni več njihova last. Komasacijska odločba je pomenila pravno veljavni naslov za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi na ime tožene stranke oziroma njene pravne prednice.

Kljub temu pa sodišče v sodbi ugotavlja, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je bila odločba SO M. vročena tožniku, kar šteje kot odločilno dejstvo pri dokazovanju dobrovernosti tožnika. Tožnik je na naroku 26. 1. 2016 predlagal pridobitev listin iz komasacijskega spisa Občine M. in izjavo sestre tožnika, sodišče prve stopnje pa je samovoljno pridobilo tudi komasacijski spis Upravne enote M., nato pa brez trditvene podlage tožnika, kaj iz listin upravnega spisa izhaja, te listine upoštevalo in na njih gradilo razloge o utemeljenosti zahtevka.

S tem je kršeno načelo kontradiktornosti postopka. Tožena stranka zaradi odsotnosti trditvene podlage in ker ji listine iz komasacijskega spisa niso bile vročene, ni imela možnosti, da se glede teh dokazov izjasni. Pravna prednica tožnika je bila ves čas nedobroverna, kar potrjujejo dokazi, sodišče prve stopnje pa ugotavlja, da je bila mati tožnika verjetno v dobri veri glede uživanja sporne nepremičnine, ker je z nepremičnino še naprej gospodarila in skupaj s tožnikom posadila nov vinograd. Sodišče prve stopnje je v postopku prevzelo vlogo pooblaščenca pravdne stranke, ko brez trditvene podlage ugotavlja, da je šlo pri materi tožnika za starejšo osebo, ki ni bila pravno izobražena, ki je bila nepoznavalka upravnih in drugih predpisov in ki za to najbrž ni spremljala vseh podrobnosti, katere parcele so bile vnesene v komasacijski sklad in katere parcele je družina A. dobila po končanem postopku komasacije.

Da je tožnik vedel, da nepremičnina ni njegova, kaže njegova navedba iz pripravljalne vloge z dne 16. 5. 2014, ko navaja, če tega zemljišča ne bi obdeloval, bi bilo sedaj popolnoma poraščeno in nevzdržno, brez vsakršne vrednosti. Sodišče znova ni primerjalo izpovedbe priče B. B. z ostalimi dokazi, ki je izpovedal, da so imeli tožnik ter njegova mati in sestra na tem območju več parcel, ki so jih nekaj prodali kmetijski zadrugi, da jih je nato kupil sosed, da pa jih je A., v času, ko se je izvajala komasacija, hotela odkupiti nazaj, vendar je bila prepozna, ker jih je kmetijska zadruga že prodala.

Te trditve potrjuje tudi izpovedba tožnika, da „mi mama ni vedela nič povedati zakaj imamo sedaj le eno parcelo. Za tisti drugi dve parceli ne vem ali jih je prodala ali šenkala direktorju KZ C. C.“. Kljub napotkom pritožbenega sodišča se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo do kupoprodajne pogodbe, ki jo je tožnik sklenil s svojo sestro leta 2007, ko je prejel v last njene solastninske deleže na nepremičninah. Sodišče prve stopnje znova ni ocenilo dejstev, da je nepremičnina štirikrat večja od sosednje nepremičnine, ki je v lasti oziroma je bila v solasti tožnika, njegove matere in sestre, da nepremičnino od toženčeve nepremičnine deli široka pot, kar kaže na to, da nepremičnina in druge tožnikove nepremičnine niso bile neločljivo povezane, da pri prejemu odločbe o odmeri davka več kot 7 arov velika sporna nepremičnina ni bila zavedena, pa tega tožnik in pravna prednica nista opazila in da tožnik v vseh teh letih ni ugotovil, da mu katastrski dohodek za sporno nepremičnino ni bil odmerjen.

Tožnik je izpovedal, da zemljiškoknjižnih podatkov ni preverjal, ko je prejel sklep o dedovanju po pokojni materi in ko je sklenil pogodbo s svojo sestro. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 608/2005 pojasnilo, da se od povprečno skrbnega pravnega naslednika lahko pričakuje, da se seznani s samim obsegom zapuščine. Na nepremičnini je obstajala solastninska pravica tožnika ter njegove matere in sestre, zato je priposestvovalna doba glede solastninskega deleže lahko začela teči za tožnika leta 2000 po smrti matere, glede sestrinega deleža pa leta 2007 in ne že leta 1993, ko je bila na nepremičnini ukinjena družbena lastnina.

Najmanj od leta 2007, ko je tožnik sklenil pogodbo s svojo sestro tožnik ne more biti več v dobri veri, ker nepremičnina ni zajeta v pogodbi, takrat je lahko vedel, da njegov vinograd na spornem območju meri le 168 m², kar je štirikrat manj kot meri nepremičnina, od leta 2000 do leta 2008 pa ni potekla desetletna priposestvovalna doba. Sodba o tem nima razlogov. Tožnik je izpovedal, da je pred petimi leti izvedel, da se ne vodi kot lastnik nepremičnine, zahtevek pa je tožnik na toženo stranko naslovil novembra 2013, kar pomeni, da je tožnik od leta 2008 vedel, da ni lastnik nepremičnine, ko je tožena stranka nepremičnino prvič ponudila v zakup.

3. Tožnik je vložil odgovoril na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in da se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka, s tem, ko je ugotavljalo dejstva iz spisa Upravne enote M. v zvezi s komasacijskimi odločbami. Tožnik je na naroku 26. 1. 2016 predlagal, da se pridobi celoten spis SO M., zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik predlagal pridobitev le posameznih listin. Sodišče prve stopnje je pravdni stranki pozvalo, da si spis vpogledata, kar pomeni, da se je tožena stranka z navedenimi dokazi lahko seznanila. Tožnik je v postopku zatrjeval, da ni bil seznanjen s komasacijskim postopkom in da ni prejel odločb upravnih organov, ki so bile izdane v tem postopku, zato je sodišče prve stopnje upravnemu spisu priložene listine le dokazno ocenilo, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni dal ustreznih trditev, čeprav pritožba utemeljeno izpostavlja, da bi tožnik moral konkretno navesti, katere listine v spisu naj se upoštevajo kot dokaz.(6) Navedeni dokazni predlog je bil vložen šele po prvem naroku, ker se je šele po izdaji sklepa pritožbenega sodišča, izkazala potreba, da se pridobi celotni upravni spis. Tožnik se je šele po izdaji tega sklepa seznanil, da je zaradi prevalitve dokaznega bremena na njem, da dokaže, da je imel nepremičnino v posesti v dobri veri. Prekluzijo dokazov se ne sme upoštevati prestrogo, če se tekom dokaznega postopka ugotovi, da dejstva niso bila dokazana s stopnjo prepričanja, še posebej, ker pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil tožnik pri dokaznih predlogih, ki jih je dal pravočasno do prvega naroka, dovolj skrben, zato tudi ni mogel pričakovati, da bo moral odločilna dejstva dokazovati tudi z dodatnimi listinami iz spisa Upravne enote M. Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje utemeljeno dopustilo te dokaze na podlagi četrtega odstavka 286. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 362. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa znova v nasprotju s prvim odstavkom 362. člena ZPP ni obravnavalo vseh spornih vprašanj, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v sklepu II Cp 1659/2015 z dne 1. 7. 2015, na kar utemeljeno opozarja pritožba, zato sodba znova nima razlogov o odločilnih dejstvih.

6. Sodišče prve stopnje protispisno zatrjuje, da tožena stranka ni predložila dokazov o tem, da so zatrjevani solastniki nepremičnine prejeli odločbo SO M. in dokazov o tem, da jim je bila plačana odškodnina. Sodišče prve stopnje znova dokazno ni ocenilo pravnomočne komasacijske odločbe z dne 10. 7. 1978,(7) iz obrazložitve katere izhaja, da so komasacijski udeleženci tožnik ter njegova mati in sestra vložili v komasacijski sklad nepremičnino, zato se jim je izplačala odškodnina v višini 12.700,00 DIN. Iz obrazložitve odločbe še izhaja, da tožnik ter njegova mati in sestra niso želeli sodelovati v komasaciji zemljišč na V., ker pa ne želijo ovirati postopka, so odstopili nepremičnino komasacijskim udeležencem, s tem, da se jim izplača odškodnina. Na odločbi je še odredba, da se odločba vroči tožniku ter njegovi materi in sestri na naslov R.

7. Na toženi stranki je bilo na podlagi 9. člena SPZ dokazno breme, da dokaže, da tožnik ni bil v dobri veri, kar je tožena stranka dokazala s stopnjo prepričanja z navedeno upravno odločbo in drugimi dokazi in sicer, da je nepremičnina štirikrat večja od sosednje tožnikove nepremičnine, da v odločbi o odmeri davka tožniku ni bila zajeta nepremičnina in da tožniku v vseh letih katastrski dohodek za več kot sedem arov površin ni bil odmerjen, da nepremičnina ni bila predmet dedovanja po materi, ni pa bila tudi zajeta v kupoprodajni pogodbi z dne 29. 10. 2007, s katero je tožnik od svoje sestre kupil njene solastniške deleže na sosednjih nepremičninah. Sodba tudi nima razlogov o tem, kako je lahko tožnik ta dejstva spregledal.

8. Sodišče prve stopnje znova ni ocenilo predloga tožnika iz pripravljalne vloge z dne 8. 4. 2014,(8) da je pripravljen vrniti odškodnino, ki jo je prejela njegova mati. Prav tako se ni opredelilo do izpovedbe B. B., da je tožnikova mati prodala več parcel kmetijski zadrugi, ki jih je kasneje želela odkupiti nazaj, vendar je bila prepozna, ker so bile nepremičnine že prodane. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedbe tožnika, da je bil seznanjen s komasacijskimi postopki, da ga pa mati ni seznanila o razlogih, zaradi katerih imajo sedaj le eno parcelo, ker je drugi dve parceli prodala kmetijski zadrugi, ob tem, da iz izpovedb prič izhaja, da so bili na spornem območju vaščani seznanjeni s komasacijskim postopkom.

9. Sodišče prve stopnje brez ustrezne dokazne ocene ugotavlja, da sta bili tožnikova mati in sestra dobroverni, ker sta bili v opravičljivi zmoti, da sta solastnici nepremičnine,(9) to ugotovitev pa prvo sodišče gradi na dokazni oceni, ob pomanjkljivi trditveni podlagi, da obstaja verjetnost, da mati tožnika kot povprečni človek in starejša oseba ni bila pravno izobražena, zato kot nepoznavalka upravnih in drugih predpisov najbrž ni spremljala vseh podrobnosti, katere parcele so bile vnesene v komasacijski sklad in katere parcele je družina A. dobila po končanem postopku komasacije.(10) Pritožba utemeljeno opozarja, da so te ugotovitve v nasprotju z izpovedbama priče B. B. in tožnika, do katerih se sodišče prve stopnje znova ni opredelilo. Treba je upoštevati, da v postopku komasacije ni šlo za zapletene pravne postopke. Zmota je opravičljiva in s tem dopustna, ko gre za nepregledne in zapletene pravne ureditve v zvezi s prenosom nepremičnin.

10. Tožnik smiselno zatrjuje, da je bila nepremičnina tudi v solasti njegove matere in sestre. Na podlagi tretjega odstavka 45. člena SPZ se dobra vera pri priposestvovanju presoja glede vsakega solastnika, če se s priposestvovanjem pridobi solastnina. S tem, da ima posest tudi tisti,(11) ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo prek koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnega koli pravnega naslova (drugi odstavek 24. člena SPZ). Na podlagi četrtega odstavka 45. člena se dobra vera posestnega naslednika presoja samostojno, če je bil posestni prednik nedobroveren, v nasprotnem pa se v priposestvovalno dobo všteva čas, ko so posestni predniki sedanjega dobrovernega lastniškega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni lastniški posestniki (drugi odstavek 45. člena SPZ).(12) Sodišče prve stopnje se znova ni opredelilo do napotkov pritožbenega sodišča, da gre v konkretnem primeru (lahko) za priposestvovanje solastnine, zato je treba zaradi teka priposestvovalne dobe ugotavljati dobrovernost vseh pravnih prednikov tožnika (primerjaj s drugim odstavkom 30. člena ZTLR in drugim odstavkom 45. člena SPZ v zvezi s 269. členom SPZ).(13)

11. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno dokazno ocenjevalo listine iz spisa UE M., iz katerih izhaja, da je v nekaterih odločbah kot udeleženka navedena le tožnikova mati, s tem, da se v spisu nahaja tudi odločba, ki jo je priložila tudi toženka, kjer so navedeni kot udeleženci tožnik ter njegova mati in sestra, hkrati pa je tudi sklep o predlogu za spremembo zemljiškoknjižnega stanja na podlagi komasacijske odločbe, kjer je tudi navedeno, da se obvestijo tožnik ter njegova mati in sestra, vsa ta nasprotujoča dejstva pa je treba dokazno oceniti. Pri dokazni oceni je treba upoštevati tudi ostale trditve tožnika, posebej, da mu komasacijska odločba in sklep nista bila vročena, kar je v času vročitve stalno bival na drugem naslovu.

12. Pritožba sicer zmotno citira že preseženo sodno takso, da se od povprečnega skrbnega pravnega naslednika pričakuje, da se seznani s samim obsegom zapuščine. Vpis v zemljiško knjigo je pomemben le pri pravno poslovni podlagi.(14)

13. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, s tem, da se bo glavna obravnava opravila pred drugim sodnikom, ker v dosedanjem postopku sodnik na podlagi prvega odstavka 362. člena ZPP ni obravnaval vseh spornih vprašanj, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče. V novem sojenju naj sodišče upošteva, da posestnik ni v dobri, če ve ali mora glede na okoliščine primera domnevati, da ni lastnik, da torej stvar pripada drugemu, v svoji zmoti pa ne sme opustiti običajno potrebne skrbnosti, ki se zahteva od posestnika pri razmisleku (raziskovalni dolžnosti) o tem, kdo je pravi lastnik nepremičnine.(15)

14. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): V nadaljevanju nepremičnina. Tožnik mora v novem sojenju označiti nepremičnino z identifikacijskimi znaki, kot to določa Zakon o zemljiški knjigi.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZTLR.

Op. št. (3): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (4): Za odločanje o predlogu tožene stranke, da se za odločanje o zadevi določi drugo stvarno pristojno sodišče, je na podlagi 67. člena ZPP pristojno Vrhovno sodišče RS.

Op. št. (5): To pomanjkljivost bo tožnik lahko popravil v novem postopku.

Op. št. (6): Priloga B 9.

Op. št. (7): Glej stran 14 sodnega spisa.

Op. št. (8): Glej točko 12 sodbe.

Op. št. (9): Glej prvi odstavek na strani 9 sodbe.

Op. št. (10): V konkretnem primeru je to lahko sestra tožnika.

Op. št. (11): Pritožbeno sodišče je v sklepih II Cp 2484/2014 in II Cp 1659/2015 pojasnilo, kako je treba upoštevati določbe ZTLR in SPZ glede na določbo 269. člena SPZ, zato se v izogib ponavljanju na te razloge sklicuje.

Op. št. (12): V tem delu so zmotna materialnopravna stališča tožene stranke v pritožbi.

Op. št. (13): Glej sklepa VS RS: II Ips 323/213 in II Ips 224/2015.

Op. št. (14): Glej sklep VS RS II Ips 224/2015.