Administrative court dismisses taxpayer's appeal against tax authority's refusal to suspend tax enforcement proceedings.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Davčni organ v postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe zoper sklep o izvršbi uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno odložiti oziroma zadržati že začeto davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo odložiti oziroma zadržati, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo odložena oziroma zadržana, ni treba izdati.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom, s sklicevanjem na 4. točko 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zavrgel vlogo tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) z dne 20. 7. 2015 za odložitev izvršitve sklepa o davčni izvršbi št. DT 4934-66428/2014-1 (07-3401-00) z dne 23. 10. 2014 do odločitve drugostopnega organa o pritožbi, ker je bilo o isti zadevi na isti dejanski in pravni podlagi že odločeno, in sicer s sklepom št. DT 4291-501990/2015-1 z dne 16. 6. 2015, s katerima je bila tožnikova vloga prav tako zavržena.

2. Ministrstvo za finance je kot pritožbeni organ, z odločbo št. DT 499-31-309/2015-2 z dne 21. 1. 2016, pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno in v svojih razlogih pritrdilo razlogom organa prve stopnje, poleg tega pa je tudi pojasnilo, da gre pri odložitvi davčne izvršbe za postopek, ki se lahko začne le po uradni dolžnosti, kar pomeni, da davčni zavezanec nima pravice sam vložiti vloge za odložitev davčne izvršbe.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo sklepa ter povrnitev stroškov postopka. Predlaga tudi, da sodišče „opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena glede pravne osebe pri Ustavnem sodišču“.

4. Toži iz vseh tožbenih razlogov po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). V tožbi navaja, da je prosil za odlog plačila davčnih obveznosti, ker ne pridobiva nobenih dohodkov in ker ima blokiran račun več let zaporedoma ter da je opozoril davčni organ, da bi mu plačilo dajatev povzročilo hujšo gospodarsko škodo. Meni, da izpolnjuje vse kriterije iz 40. in 43. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, saj je popolnoma plačilno nesposoben, kar je razvidno iz bilance stanja in bilance uspeha. Z izvršitvijo odločb bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe. S plačilom bi nastopilo finančno stanje, zaradi katerega premoženje družbe ne bi več zadoščalo za poplačilo vseh dolgov nasproti upnikom.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev davčnih organov pravilna in skladna z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi izpodbijanega sklepa, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje.

8. Ob tem je tožniku tudi pojasniti, da je predmet tega upravnega spora izključno odločitev o prošnji tožnika „za odložitev izvršitve odločbe do odločitve organa II. stopnje“ torej odločitev o zadržanju začete davčne izvršbe, zato tožnik z ugovori, ki se ne nanašajo na odlog oziroma zadržanje plačila davčnega dolga, v tem upravnem sporu ne more uspeti.

9. V zvezi z izpodbijano odločitvijo sodišče tožniku ponovno pojasnjuje, da davčni organ v postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe zoper sklep o izvršbi uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno odložiti oziroma zadržati že začeto davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo odložiti oziroma zadržati, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo odložena oziroma zadržana, ni treba izdati. Navedena zakonska določba (87. oziroma 157. člen Zakona o davčnem postopku, ZDavP-2) torej ne omogoča odložitve oziroma zadržanja izvršbe na zahtevo oziroma predlog stranke, kot v svojih razlogih obrazložitev izpodbijanega sklepa pravilno dopolni že pritožbeni organ.

10. V ostalem tožnik konkretnih ugovorov nima. Sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo. Zato je tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se odloča (in je bilo tudi odločeno) s posebno odločbo. Zato se o predlogu tožnika za ustavnopravno presojo določb ZST-1, na katerih temelji odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, sodišče pri odločanju o tožbi ne opredeljuje.

12. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. Sodišče je odločilo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V zadevi je odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena istega zakona.