Appeal dismissed; employee's absence from workplace for voting without permission violates duty to work and attendance rules.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožnica (članica sveta delavcev) je določenega dne svoje delo na delovnem mestu opravljala največ 4 ure. Preostanek delovnega časa se je tožnica zadrževala na volišču oziroma v prostoru pred voliščem, za kar ni imela dovoljenja nadrejene osebe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožničino ravnanje predstavlja kršitev temeljne obveznosti iz 33. člena ZDR-1, ki zavezuje delavca k vestnemu opravljanju dela na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, določenem za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu. Poleg tega je tožnica ravnala tudi v nasprotju s prvim odstavkom 19. člena Pravilnika o delovnem času, ki določa, da mora imeti zaposleni za vsako odsotnost z dela, četudi ta traja sama del delovnega časa, dovoljenje direktorja ali vodje enote. Zaradi ugotovljene kršitve citiranih določil ZDR-1 in Pravilnika je tožnica disciplinsko odgovorna (prvi odstavek 172. člena ZDR-1). Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o disciplinski odgovornosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o disciplinski odgovornosti z dne 10. 10. 2014 in odločilo, da tožnica sama krije svoje pravdne stroške.

2. Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejstva v zvezi z očitkom, da tožnica dne 12. 9. 2014 med delovnim časom ni opravljala svojega dela približno 6 ur in pol in za to odsotnost ni imela dovoljenja nadrejenega. Po stališču tožnice je sodišče nedovoljeno razširilo očitek v sklepu o disciplinski odgovornosti, saj tožena stranka tožnici ni očitala neupravičene odsotnosti z dela, temveč neopravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi. V tem delu je obrazložitev sodbe tudi sama s seboj v nasprotju, saj sodišče najprej ugotavlja, da je tožnica opravljala delo v pisarni 4 ure, obenem pa pritrjuje očitku tožene stranke, da tožnica ni opravljala dela po pogodbi o zaposlitvi vsaj 6 ur in pol. Zmotno je tudi stališče sodišča, da dejstvo, da je tožnica tisti dan opravila vse svoje naloge, nima teže v tem postopku. Ker je tožena stranka tožnici očitala, da dne 12. 9. 2014 ni opravljala dela po pogodbi o zaposlitvi, je pomembno, da je bilo delo tega dne v celoti opravljeno. Delodajalec je tisti, ki je dolžan delavcu zagotavljati delo. Če delavcu ne zagotavlja dela za 8 ur, od delavca ne more zahtevati, da preostanek delovnega časa sedi v pisarni. Ker je tožnica ravnala v skladu s predpisi, je tožena stranka z uvedbo disciplinskega postopka kršila določbo 67. člena ZSDU. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da dejstvo, da je pri toženi stranki ob petkih obvezen delovni čas do 13.00 ure nima vpliva na predmetni postopek. Sam čas registracije tožnice ni imel vpliva na priznanje opravljenih ur. Predmet postopka disciplinske odgovornosti je po stališču tožnice lahko le tožničina prisotnost na volišču od 9.00 do približno 11.30 ure. Ker se pri drugih zaposlenih ni ugotavljalo, ali so dne 12. 9. 2014 opravljali svoje delo in se registrirali, je šlo za povračilni ukrep tožene stranke (zaradi vloženih pravnih sredstev) in za neenako obravnavanje tožnice.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Prerekala je navedbe v pritožbi in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba neutemeljeno očita, da so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj je pritožbeno sodišče navedlo razloge za svojo odločitev, ki med seboj niso v nasprotju. Sodišče v razlogih sodbe nikjer izrecno ne pritrjuje očitku tožene stranke, da tožnica 6 in pol ur ni opravljala dela. Ugotovilo je le, da se je tožnica dne 12. 9. 2014 zadrževala na volišču izven delovnega mesta od 9.00 ure do 11.30 ure ter od 13.30 do 16.39 ure. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da tožnica približno 5 ur in 40 minut ni opravljala dela na svojem delovnem mestu, je sicer ugotovilo manj, kot je trdila tožena stranka, toda še vedno ostalo v okvirih očitka iz sklepa o disciplinski odgovornosti. Ker je tožena stranka očitala tožnici, da za omenjeno zadrževanje na volišču ni imela dovoljenja nadrejene, je neutemeljen tudi očitek, da je sodišče širilo očitek, ker naj bi ugotovilo neupravičeno odsotnost tožnice z dela.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnica (članica sveta delavcev) je dne 12. 9. 2014 svoje delo na delovnem mestu opravljala največ 4 ure. Preostanek delovnega časa se je tožnica zadrževala na volišču oziroma v prostoru pred voliščem, za kar ni imela dovoljenja nadrejene osebe. Konvencija MOD št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 14/1982, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/1992) v 1. členu določa, da je treba delavskim predstavnikom v podjetju zagotoviti učinkovito pravno varstvo pred vsakim, zanje neugodnim ravnanjem vodstva organizacije. Varstvo delavskega predstavnika v podjetju pa ni absolutno, ampak ga je mogoče uveljaviti le, če gre za postopek, ki bi bil zanj škodljiv, zaradi njegovega predstavniškega statusa ali aktivnosti. Varstvo pa je izključeno tudi, če predstavnik delavcev krši zakon, kolektivne pogodbe ali druge predpisane oziroma dogovorjene obveznosti. Iz 2. člena Konvencije izhaja, da imajo predstavniki delavcev v podjetju ustrezne olajšave, da bi lahko hitro in učinkovito opravljali svoje funkcije, vendar te ne smejo zmanjšati učinkovitosti poslovanja podjetja. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da navedeno tožničino ravnanje predstavlja kršitev temeljne obveznosti iz 33. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 31/2013 - ZDR-1), ki zavezuje delavca k vestnemu opravljanju dela na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, določenem za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu. Poleg tega je tožnica ravnala tudi v nasprotju s prvim odstavkom 19. člena Pravilnika o delovnem času (v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa, da mora imeti zaposleni za vsako odsotnost z dela, četudi ta traja sama del delovnega časa, dovoljenje direktorja ali vodje enote.

8. Zaradi ugotovljene kršitve citiranih določil ZDR-1 in Pravilnika je tožnica disciplinsko odgovorna (prvi odstavek 172. člena ZDR-1). Za obravnavani spor je nepomembno in neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na sicer krajši delavnik ob petkih in delodajalčevo obveznost zagotavljanja dela. Tudi sicer dejstvo, da je 12. 9. 2014 izpolnila vse svoje naloge, tožnice ni opravičevala, da zapusti delovno mesto in se nahaja pred voliščem zaradi nadzora poteka volitev. Takšne pravice tožnica ni imela, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.

9. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da disciplinski postopek zoper tožnico ni bil uveden kot povračilni ukrep ali z namenom izvajanja pritiska. Tožnica je izpovedala, da na dan volitev toženi stranki ni izpostavila, da namerava vložiti kazensko ovadbo zaradi kršitev pravice iz delovnega razmerja in da ji nihče ni rekel, da je izrečen opomin povračilni ukrep zaradi vloženega predloga v kolektivnem delovnem sporu. Ker je bila tožnici dokazana njena disciplinska odgovornost, ni šlo za povračilni ukrep niti kršitev prepovedi enakega obravnavanja v smislu 6. člena ZDR-1.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določbi 353. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).