Supreme Court dismisses appeal against bail extension due to high recidivism risk and serious violent charges.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivih dejanj, zaradi katerih je obtoženec v postopku, to je dejanj, ki ogrožajo varnost drugih in napadajo njihovo življenje in telo ter ob upoštevanju ugotovljene visoke stopnje nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja, pokaže, da tudi razumen čas trajanja pripora ni prekoračen in da je pripor še vedno sorazmeren, kot najhujši poseg v osebno svobodo s težo dejanj, ki se očitajo obtožencu.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom, izdanim na podlagi sedmega odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotovilo, da so za obtoženega A. B. tudi po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bil spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 in lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, podani razlogi za pripor iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili obtoženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču so predlagali, naj pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor obtožencu odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je drugostopenjsko sodišče navedlo konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da je pri obtožencu še vedno podana tako visoka stopnja nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, da jo je mogoče odvrniti le s priporom. Sodišče druge stopnje je ob presoji, ali so podane subjektivne ali objektivne okoliščine na strani obtoženca, ki še vedno utemeljujejo sklep o ponovitveni nevarnosti, presojalo tudi sorazmernost pripora, in ali pripor traja razumen čas glede na potek postopka, težo kaznivih dejanj in obseg dejanj, zaradi katerih je obtoženec v kazenskem postopku.

5. Zagovornik se ne strinja z drugostopenjskim sodiščem in meni, da pripor traja nerazumno dolgo, saj je obtoženec v priporu od 25. 4. 2015 dalje, po navedbah pritožnika šestnajst (16) mesecev in štirinajst (14) dni. Zagovornik navaja, da v ponovljenem postopku obtožencu ne bo mogla biti izrečena daljša zaporna kazen, kot mu je bila izrečena z razveljavljeno sodbo prvostopenjskega sodišča, v primeru, da bi bil ponovno spoznan za krivega. Meni pa tudi, da obtožencu niti ne bo mogoče izreči enotne kazni tri (3) leta zapora, saj pogojnega odpusta glede na določba 89. člena KZ-1 več ne bo mogoče preklicati. Obtoženec je tako dejansko prestal že več kot polovico kazni, ki bi mu bi bila lahko eventuelno izrečena v ponovnem sojenju. Meni tudi, da očitana kazniva dejanja tudi ne predstavljajo posebno hudih ali najhujših kaznivih dejanj.

6. V nasprotju s pritožnikom pa Vrhovno sodišče ocenjuje, da je trajanje pripora še v okviru razumnega časa. Na takšno presojo vpliva več dejavnikov, med drugim narava in značilnost kazenskega postopka ter ravnanje pripornika oziroma obtoženca. Pri presoji razumnega časa trajanja pripora je tako potrebno upoštevati posebne okoliščine konkretnega kazenskega postopka, ki se nanašajo na ravnanje obtoženca, naravo in značilnosti posamezne zadeve ter ravnanje sodišča. Te okoliščine je pritožbeno sodišče, ko je odločalo o podaljšanju pripora v obravnavani zadevi tudi po razveljavitvi sodbe, upoštevalo.

Dejstvo je, da se obtožencu očitata dve hudi kaznivi dejanji (poskus kaznivega dejanja telesne poškodbe in kaznivo dejanje hude telesne poškodbe) za kateri je zagrožena kazen zapora od šestih mesecev do petih let. Poleg teh kaznivih dejanj, pa se obtožencu očita še eno kaznivo dejanje zoper življenje in telo, to je kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Obtoženec naj bi tako v razdobju dveh let storil kazniva dejanja zoper življenje in telo, to je kazniva dejanja z elementi nasilja. Za takšna kazniva dejanja pa je bil obtoženec že spoznan za krivega, kot ugotavlja sodišče druge stopnje, saj je bil že obsojen za kazniva dejanja napada na uradno osebo in lahke telesne poškodbe ter tudi povzročitve splošne nevarnosti.

Glede na obtoženčev splošen odnos do družbenih norm, saj je bil od leta 2012 že šestkrat pravnomočno obsojen zaradi različnih kaznivih dejanj ter tudi dejstva, ki ga pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, da je obtoženec poskus kaznivega dejanja hude telesne poškodbe storil v času pogojnega odpusta ter v povezavi z ugotovitvami izvedenke psihiatrične stroke o obtoženčevi osebnosti in njegovih osebnih lastnostih ter o odnosu do socialnih norm in pravil, in da ima zelo nizko toleranco za frustracijo in nizek prag za proženje nasilja, je tako na strani obtoženca podana zelo visoka stopnja nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja, ki pomeni tudi posebno okoliščino v konkretnem kazenskem postopku in ravnanje obtoženca, ki opravičuje še nadaljnje trajanje pripora, tudi po razveljavitvi sodbe sodišča druge stopnje.

Tako ni mogoče trditi, da je trajanje pripora, ko je po že enkrat sprejeti razsodbi pritožbeno sodišče dne 31. 8. 2016 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, nerazumno dolgo. Primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivih dejanj, zaradi katerih je obtoženec v postopku, to je dejanj, ki ogrožajo varnost drugih in napadajo njihovo življenje in telo ter ob upoštevanju ugotovljene visoke stopnje nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja, pokaže, da tudi razumen čas trajanja pripora ni prekoračen in da je pripor še vedno sorazmeren, kot najhujši poseg v osebno svobodo s težo dejanj, ki se očitajo obtožencu.

Pri tem tudi ni mogoče spregledati dejstva, da naj obtoženca ne bi odvrnila od ponovitve kaznivega dejanja niti okoliščina, da je na pogojnem odpustu. Tako visoka stopnja nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja utemeljuje sorazmerje med priporom, težo kaznivih dejanj, za katera je obtoženec v postopku in posegom v obtoženčevo osebno svobodo.

7. Po navedenem je Vrhovno sodišče pritožbo zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).