Supreme Court dismisses request for legal protection due to failure to exhaust appeal remedies first.

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

[JEDRO]

Z določbo petega odstavka 420. člena ZKP je zakon uveljavil tako imenovani pogoj izčrpanja pravnega sredstva, ki mora biti izčrpano tako formalno kot materialno, to je vsebinsko. Pomeni, da mora vlagatelj kršitve, ki jih uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti konkretizirati in jih ustrezno obrazložiti že v postopku z rednim pravnim sredstvom, to je pritožbo.

V obravnavanem primeru iz podatkov sodnega spisa ni razvidno, da bi vložnik zoper prvostopenjsko sodbo vložil redno pravno sredstvo, to je pritožbo. Ker zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil vložnik ne izpolnjuje pogojev iz petega odstavka 420. člena ZKP (izčrpanje pravnega sredstva), jo je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo II Ks 18668/2013 z 12. 8. 2016 razsodilo, da se sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 18668/2013 z 3. 1. 2014, pravnomočna 22. 2. 2014, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 18668/2013 z 25. 5. 2015, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 18668/2013 z 2. 9. 2015, s katero je bila obsojencu izrečena kazen šestih mesecev zapora, ki se šteje kot določena in Okrajnega sodišča v Mariboru II K 9622/2014 z 20. 8. 2014, pravnomočna 17. 2. 2015, s katero je bila obsojencu izrečena kazen štirih mesecev zapora, ki se šteje kot določena, v odločbi o kazni spremenita tako, da se obsojenemu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreče enotna kazen devet mesecev zapora (I. točka izreka). V skladu z desetim odstavkom 86. člena KZ-1 je obsojencu v izrečeno enotno zaporno kazen vštelo čas izvrševanja dela v splošno korist v trajanju štirih ur in pol oziroma dva dni zapora, ki ga je opravljal od 25. 9. 2014 do 29. 9. 2014 in v skladu z določbo 55. in 56. člena KZ-1 delno prestana kazen, ki jo prestaja od 4. 3. 2016 dalje, oboje po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 18668/2013 z dne 3. 1. 2014, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 18668/2013 z 25. 5. 2015, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 18668/2013 z 2. 9. 2015 ter v skladu z določbo 55. in 56. člena KZ-1 v celoti prestana kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 9622/2014 z 20. 8. 2014 (II. točka izreka); v ostalem pa ostaneta navedeni pravnomočni sodbi nespremenjeni (III. točka izreka).

2. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti, v kateri ne navaja, iz katerih razlogov prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) jo vlaga, izraža pavšalno nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je pri izreku enotne kazni po njegovem mnenju upoštevalo posamezne izrečene kazni, ki jih ne bi smelo upoštevati. Ob predaji Republiki Sloveniji se namreč ugodnosti načela specialnosti ni odpovedal. Tega pa slovenski pravosodni organi niso upoštevali, ter so pri izreku enotne kazni upoštevali tudi kazni za dejanja, storjena pred predajo.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek oziroma zoper drugo odločbo, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo v naslednjih primerih: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Na kršitve iz prvega odstavka tega člena pa se sme vložnik glede na določbo 5. odstavka 420. člena istega zakona sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

5. Z določbo petega odstavka 420. člena ZKP je zakon uveljavil tako imenovani pogoj izčrpanja pravnega sredstva, ki mora biti izčrpano tako formalno kot materialno, to je vsebinsko. Pomeni, da mora vlagatelj kršitve, ki jih uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti konkretizirati in jih ustrezno obrazložiti že v postopku z rednim pravnim sredstvom, to je pritožbo.

6. V obravnavanem primeru iz podatkov sodnega spisa ni razvidno, da bi vložnik zoper prvostopenjsko sodbo vložil redno pravno sredstvo, to je pritožbo. Ker zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil vložnik ne izpolnjuje pogojev iz petega odstavka 420. člena ZKP (izčrpanje pravnega sredstva), jo je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.

7. Odločitev o oprostitvi plačila sodne takse temelji na 98.a členu ZKP, v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.