Supreme Court dismisses appeal on forgery conviction, rejecting defense's claim of procedural error and impossibility defense.

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.

[JEDRO]

Sodišče je kot protipravno ravnanje ugotovilo obsojenčevo krivo pisno nalogo, ki jo je A. A. potreboval za pridobitev ustrezne izobrazbe in sicer dokazilo, da je strokovno usposobljen za opravljanje prevozov v cestnem prometu. Kriva pisna naloga, ki je bila uspešno opravljena, je bila podlaga za izdajo spričevala o strokovni usposobljenosti za opravljanje prevozov v cestnem prometu, spričevalo pa podlaga za pridobitev licence za opravljanje taksi prevozov.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obsojenega B. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po drugem odstavku 252. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo v kateri mu je določilo kazen 5 mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta ter odločilo, da mora plačati stroške kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje je pritožbo obsojenčevega zagovornika z v uvodoma navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati 120,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

2. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kršitve kazenskega zakona ter kršitve Ustave RS (dalje Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da razveljavi pravnomočno sodbo ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Navaja, da pisna naloga, ki jo je obsojenec napravil za drugega ni bila potrebna za pridobitev izobrazbe, ampak je bila potrebna za pridobitev licence (dovoljenja), kar pa ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja; posledično naj bi bil tudi izrek sodbe nerazumljiv; dejanje pa je bilo po navedbah vložnika storjeno zaradi obstoja skrajne sile.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da vlagatelj z navedbami, da naj bi šlo pri samem zapisu za dve povsem različni kategoriji (pridobitev izobrazbe in pridobitev licence) uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sicer pa soglaša z razlogi, ki jih je navedlo drugostopenjsko sodišče glede obstoja posameznih zakonskih znakov in tem razlogom ničesar ne dodaja, ker je bistvena (lažniva) sprememba upravičenca do spričevala oziroma njegova lažno prikazana identiteta osebe A. A., v katerega imenu je spričevalo pridobil B. B. Zato predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Obsojenčev zagovornik se je o odgovoru vrhovnega državnega tožilca izjavil 13. 5. 2016. V izjavi vztraja pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti.

B. 5. Obsojenčev zagovornik uvodoma uveljavlja kršitev kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP) v povezavi z načelom zakonitosti (2. člen KZ-1) ker dejanje za katerega je bil B. B. obsojen naj bi ne bilo kaznivo dejanje in bi ga zato moralo sodišče oprostiti obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP. Zatrjevano kršitev materialnega prava utemeljuje z analizo obravnavanega kaznivega dejanja kot je opisano v drugem odstavku 252. člena KZ-1 ter ugotavlja, da je lahko nekdo storilec takšnega kaznivega dejanja, če kot tržno blago napravi za drugega (med drugim) pisno nalogo, ki je potrebna za pridobitev izobrazbe. V obravnavanem primeru pisna naloga, ki jo je obsojenec napravil za sostorilca A. A. ni bila potrebna za pridobitev izobrazbe, ampak je bila potrebna za pridobitev licence (dovoljenja) za opravljanje prevozov v cestnem prometu, kar je povsem druga kategorija, ter ni zakonski znak kaznivega dejanja po drugem odstavku 252. člena KZ-1.

6. Zatrjevana kršitev ni podana. Vrhovno sodišče v celoti sprejema razloge, s katerimi je po vsebini enak pritožbeni ugovor v pritožbenem postopku zavrnilo že višje sodišče pod točko 3 obrazložitve drugostopenjske sodbe, ko je navedlo, da izdano spričevalo o strokovni usposobljenosti odgovorne osebe za opravljanje prevozov v cestnem prometu dokazuje, da je obsojenec skupaj z A. A. in to zanj, napravil (krivo) pisno nalogo in to zato, da je A. A. pridobil ustrezno izobrazbo, ki jo dokazuje izdano spričevalo o strokovni usposobljenosti za opravljanje prevozov v cestnem prometu; skratka kriva pisna naloga, ki je bila uspešno opravljena, je bila podlaga za izdajo spričevala o strokovni usposobljenosti za opravljanje prevozov v cestnem prometu, spričevalo pa za pridobitev licence za opravljanje taksi prevozov. Licenca kot pravilno razloguje vložnik ni znak kaznivega dejanja, ampak samo dodatno pojasnilo o motivu, zakaj je obsojenec namesto A. A. pristopil k izpitu.

7. V zvezi z navajanji obrambe, da nižji sodišči nista ugotavljali, ali izvedba pisne naloge za pridobitev spričevala o strokovni usposobljenosti kot podlagi za pridobitev licence za opravljanje taksi prevozov sploh lahko predstavlja tržno blago oziroma ali je obsojenec za opravljeno storitev (ki mu kot taka po navedbah obrambe niti ni bila dokazana) prejel plačilo ali kakšno drugo korist, kar pomeni, da v tem delu dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, obsojencu pa ta zakonski znak ne dokazan, Vrhovno sodišče ugotavlja, da s temi navedbami obramba ne presega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. V nadaljevanju uveljavlja obramba bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena, ker naj bi bil izrek nerazumljiv. Zatrjevano procesno kršitev utemeljuje z navajanji, da sodišče obsojenemu najprej očita, da je za A. A. napravil pisno nalogo, potrebno za pridobitev ustrezne izobrazbe, nato pa zaključi, da je s tem izpolnil pogoj za pridobitev licence za opravljanje taksi prevozov. Ker gre pri pridobitvi izobrazbe in pridobitvi licence za dve povsem različni kategoriji je izrek nejasen in nerazumljiv.

9. Zatrjevana procesna kršitev ni podana. Kot je že bilo navedeno pod točko 6 obrazložitve te sodbe, je sodišče kot protipravno ravnanje ugotovilo obsojenčevo krivo pisno nalogo, ki jo je A. A. potreboval za pridobitev ustrezne izobrazbe in sicer dokazilo, da je strokovno usposobljen za opravljanje prevozov v cestnem prometu. Kriva pisna naloga, ki je bila uspešno opravljena, je bila podlaga za izdajo spričevala o strokovni usposobljenosti za opravljanje prevozov v cestnem prometu, spričevalo pa podlaga za pridobitev licence za opravljanje taksi prevozov. Ali bi A. A. v nadaljevanju po izdaji spričevala zaprosil za pridobitev licence za opravljanje taksi prevozov za obravnavano zadevo ni več pomembno, kot je pravilno poudarilo višje sodišče pod točko 6 obrazložitve drugostopenjske sodbe. Kaznivo dejanje je bilo namreč dokončano s pisno nalogo obsojenega B. za A. A., izdano spričevalo pa je le logična posledica obsojenčevega uspeha na izpitu.

10. V nadaljevanju obramba uveljavlja, da je obsojenec dejanje storil zaradi obstoja skrajne sile. Kot pravilno ugotavlja že višje sodišče pod točko 7 obrazložitve drugostopenjske sodbe se je s tem vprašanjem v postopku dokazovanja temeljito ukvarjalo ter svoje zaključke v razlogih sodbe v točkah 5 do vključno 7 obrazložilo sodišče prve stopnje ter tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno dokazno ovrglo zagovor obsojenega ter kot neprepričljivo prilagojeno izjavo v tem postopku že obsojenega A. A., da naj bi obsojenca prisilil, da je namesto njega pristopil k izpolnjevanju pisne naloge. Nestrinjanje z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi ter dokazno oceno zagovora obsojenega B. oziroma izpovedbe priče A. A., pa predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

C. 11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se vložnik sklicuje ter da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Odločitev o plačilu stroškov postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbah 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP ter tarifnimi številkami 7111, 71113 in 7152 taksne tarife Zakona o sodnih taksah.