Supreme Court dismisses appeal request for leave to appeal on limitation of action due to lack of criminal conviction.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zaradi zastaranja v celoti zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obrazložilo je, da je glede na ugotovljeno dejstvo, da je bil tožniku znan oziroma bi mu moral biti znan povzročitelj škode že v marcu 2010, tožba z dne 31. 12. 2014 vložena po poteku subjektivnega zastaralnega roka. Glede daljšega zastaralnega roka, če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem (prvi odstavek 353. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), pa je obrazložilo, da v obravnavanem primeru o obstoju kaznivega dejanja na matičnem področju ni bilo odločeno. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da zgolj vložitev kazenske ovadbe ne pomeni začetka kazenskega pregona in ne pretrga zastaranja. Praviloma mora biti kaznivo dejanje, katerega posledica je daljši zastaralni rok, ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča. Izjema velja za primere, ko storilec ne more biti spoznan za krivega kaznivega dejanja, škoda pa je nedvomno povzročena s kaznivim dejanjem. Vendar pa tožnik ni zatrjeval morebitnih ovir za kazenski postopek zoper zatrjevanega povzročitelja škode. Poleg navedenega pa je pritožbeno sodišče tudi presodilo, da tožnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu iz 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj ni izkazal namena protipravne prilastitve (211. člen Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ) oziroma naklepnega poškodovanja tuje stvari (224. člen KZ).

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije in postavlja vprašanje, kdaj lahko civilno sodišče odloča o obstoju kaznivega dejanja kot predhodnem vprašanju v zvezi z zastaranjem odškodninskega zahtevka. Navaja, da o kaznivih dejanjih toženke v kazenskem postopku res ni bilo odločeno, čeprav je tožnik podal dve kazenski ovadbi zoper neznanega storilca. Nižjima sodiščema je tožnik pojasnil in predložil dokumentacijo (zapisnik, poročila Okrožnega državnega tožilstva v Novem mestu in uradne zaznamke Policijske postaje Črnomelj), iz katere izhaja, da policija ni opravila svojega dela v skladu z Zakonom o policiji oziroma se je izgovarjala na tožnika, da naj ne bi znal pokazati lege svojih parcel in oceniti višine škode, čeprav bi policija te podatke mogla in morala pridobiti iz uradnih evidenc.

Po prepričanju tožnika organi pregona načrtno niso storili ničesar, saj je bil projekt TRIS Kanižarica politično motiviran, Republika Slovenija kot lastnica toženke pa neodgovorna in samovoljna. V obravnavanem primeru so torej zaradi neaktivnosti in nevestnosti organov pregona podane okoliščine, ki so onemogočale kazenski pregon zoper toženko. Izpodbijana odločitev nasprotuje odločitvi Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 381/2010 z dne 28. 11. 2013, kjer je bilo zavzeto stališče, da je v primeru, ko o kaznivem dejanju iz različnih razlogov ni bilo odločeno v kazenskem postopku, treba dati prednost pravici do sodnega varstva oškodovanca.

Nadalje navaja, da sodna praksa glede postavljenega vprašanja ni enotna, saj je Višje sodišče v Ljubljani v zadevi II Cp 4359/2008 z dne 10. 3. 2009 odločilo, da lahko civilno sodišče ugotavlja, ali je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, izjemoma v primeru, ko so podani zadržki za uvedbo kazenskega postopka. Medtem ko je Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 92/2012 z dne 6. 6. 2013 odločilo, da so mogoče izjeme zgolj v primerih, ko storilec ne more biti spoznan za krivega, škoda pa je nedvomno nastala s kaznivim dejanjem. Takšno stališče naslovnega sodišča pomeni, da neaktivnost ali nevestnost organov pregona tožniku onemogoča uveljavitev pravice do sodnega varstva oziroma daljše zastaralne roke, čeprav je povsem očitno, da so bila kazniva dejanja storjena.

Nižje sodišče je torej materialnopravno zmotno uporabilo prvi odstavek 353. člena OZ. Prav tako ne drži, da tožnikova trditvena podlaga v zvezi s toženkinim naklepom za protipravno poseko in prilastitev lesa kot tudi za navoz debele plasti jalovine na njegovo parcelo ni bila zadostna. Tožnik pa je svoje navedbe tudi dokazal. Vse zaslišane priče so namreč potrdile, da so se sporna dejanja dogajala v času izgradnje TRIS Kanižarice. Zaključuje, da je bilo z izpodbijano sodbo poseženo v njegove ustavne pravice do enakega varstva pravic (22.

člen Ustave), zasebne lastnine (33. člen Ustave) in sodnega varstva (23. člen Ustave).

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožnikov predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).