Supreme Court dismisses appeal against second decision for non-completion of criminal proceedings and lack of legal interest.

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

[JEDRO]

Vložnica napada takoimenovano drugo odločbo, pri čemer kot argument nezakonitosti izraža svoje nestrinjanje z izdelanim in kasneje dopolnjenim izvedenskim mnenjem. Navedeno pa ne predstavlja podlage za odločitev Vrhovnega sodišča o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, predstavlja celo razlog iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti sploh ni dopustno vlagati.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Z uvodoma navedenima sklepoma je sodišče priznalo nagrado in stroške za izdelavo izvida in mnenja Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja v znesku 1.314,50 EUR, ki bodo izplačani po pravnomočnosti sklepa iz proračunskih sredstev sodišča na račun Komisije.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je vložila obtoženka zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti sprejme v reševanje in o njej odloči.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in niti ni dopustna, zaradi česar predlaga njeno zavrženje.

4. V izjavi o odgovoru vrhovnega državnega tožilca obtoženka izraža svoje nestrinjanje z njegovimi stališči in vztraja na navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B. 5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zoper takoimenovane druge odločbe pa se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Ne glede na to, ali gre za odločbo s katero je končan kazenski postopek, ali pa za takoimenovano drugo odločbo, se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti le po končanem kazenskem postopku (izjemo predstavlja le četrti odstavek 420. člena in se nanaša na določene sklepe o priporu). Če zahteva ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP jo Vrhovno sodišče s sklepom zavrže (drugi odstavek 423. člena ZKP).

6. V konkretni kazenski zadevi je zoper obtoženo B. P. vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju odvzema mladoletne osebe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 190. člena v zvezi z 38. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je zaradi ugotovitve, ali je obtoženka sposobna aktivno sodelovati na predobravnavnem naroku in kasnejših narokih za glavno obravnavo odredilo izvedenstvo, izvedensko mnenje pa je bilo kasneje še dopolnjeno. Z izpodbijanima sklepoma je sodišče izvedencem priznalo nagrado in potrebne stroške. Kazenski postopek v obravnavani kazenski zadevi, glede na navedeno, še ni končan, oziroma ni izpolnjen pogoj, ki ga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zahteva prvi odstavek 420. člena ZKP.

7. Drugi razlog za zavrženje zahteve pa je dejstvo, da vložnica napada takoimenovano drugo odločbo, kot izhaja iz uvoda sklep o priznanju nagrade in stroškov izvedenca, pri čemer kot argument nezakonitosti izraža svoje nestrinjanje z izdelanim in kasneje dopolnjenim izvedenskim mnenjem. Navedeno pa ne predstavlja podlage za odločitev Vrhovnega sodišča o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, predstavlja celo razlog iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti sploh ni dopustno vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP določa, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja).

8. Ker torej vložnica z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izpolnila pogojev, ki jih določa zakon je Vrhovno sodišče zahtevo skladno z določilom drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.