Court acquits defendant of black employment charge as two foreign workers do not meet 'more than two' statutory requirement.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court granted the Prosecutor's request for legal protection and quashed the first-instance judgment convicting the defendant. The lower court had found the defendant guilty of black employment for hiring two foreign workers without contracts or insurance. The court ruled that the specific criminal charge requires hiring more than two foreign nationals, a condition not met by the two workers in this case. Consequently, the conviction was legally invalid, and the defendant was acquitted of the charge while the state bore the procedural costs.
Legislator headnote
AI generatedArticle 199(1) of the Criminal Code; Article 372(1) of the Criminal Procedure Act: The specific criminal offense of black employment involving foreign nationals requires the hiring of more than two such individuals; hiring exactly two foreign workers constitutes a violation of a different administrative regulation rather than this specific criminal charge.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se K. S.
oprosti obtožbe,
da je v nasprotju s predpisi zaposlil dva delavca in ju ni prijavil za ustrezna zavarovanja, tujca pa tudi nista imela delovnega dovoljenja, s tem, da je kot samostojni podjetnik D. K., s. p., v nasprotju z 11. in 23. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), s 5. členom Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC) in 6. členom Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT-1), pri izvajanju košnje strug vodotokov na območju N. G. in A., zaposlil dva državljana K., in sicer osebo R. K. že 3. 12. 2013 in 4. 12. 2013, osebo K. B. pa 4. 12. 2013, ne da bi z njima sklenil pogodbo o zaposlitvi oziroma drugo pogodbo civilnega prava, na podlagi katere bi se lahko opravljalo delo in obeh delavcev tudi ni prijavil v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pri čemer nobeden od njiju ni posedoval ustreznega dovoljenja za delo,
s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).
II. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obremenjujejo stroški kazenskega kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, proračun.
[JEDRO]
Pri kaznivem dejanju zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena KZ-1 sta možni dve izvršitveni obliki, in sicer prva, pri kateri storilec zaposli dva ali več delavcev in jih ne prijavi za ustrezno zavarovanje ter druga, pri kateri storilec zaposli več tujcev ali oseb brez državljanstva brez ustreznih dovoljenj. Že iz dejstva, da je šlo za zaposlitev dveh delavcev – tujcev, je mogoče zaključiti, da zakonski znaki te, druge izvršitvene oblike niso izpolnjeni, saj mora v tem primeru storilec zaposliti več tujcev (ali oseb brez državljanstva) kar pomeni, da bi morali biti na obravnavani način zaposleni vsaj trije tujci. Eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 199. člena KZ-1 v obravnavanem primeru tako ni podan in zato opisano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Okrajno sodišče v Ajdovščini je z uvodoma citirano sodbo obsojenega K. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila denarna kazen v višini 1.320,00 EUR, ki jo je bil obsojeni dolžan plačati v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe. Odločeno je bilo, da je obsojenec dolžan plačati tudi stroške kazenskega postopka, in sicer sodno takso. Zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožba ni bila napovedana, zaradi česar se je štelo, da so se upravičenci pravici do pritožbe odpovedali.
2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vrhovni državni tožilec Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in v njej uveljavljal kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Predlagal je, da se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obsojenca oprosti obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP.
3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njej nista izjavila.
4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi navaja, da izvršitvena oblika, ki je kot prva od dveh možnih izvršitvenih oblik navedena v prvem odstavku 199. člena KZ-1, in sicer zaposlitev dveh ali več delavcev v nasprotju s predpisi in z neprijavo za ustrezno zavarovanje, ne velja v primeru nelegalne zaposlitve tujcev. Za nelegalno zaposlitev tujcev je namreč zakonodajalec v citirani določbi KZ-1 predvidel samostojno izvršitveno obliko in jo vezal na ustrezna dovoljenja za delo ter na zaposlitev več tujcev (torej najmanj treh). Glede na navedeno v obravnavanem primeru manjka eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja (zaposlitev več tujcev), zaposlitev dveh ali enega tujca pa je sankcionirana kot prekršek po 18. členu Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC).
5. Pri kaznivem dejanju zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena KZ-1 sta možni dve izvršitveni obliki, in sicer prva, pri kateri storilec zaposli dva ali več delavcev in jih ne prijavi za ustrezno zavarovanje ter druga, pri kateri storilec zaposli več tujcev ali oseb brez državljanstva brez ustreznih dovoljenj. V obravnavanem primeru je bil obsojenec spoznan za krivega po prvi izvršitveni obliki, ker naj bi zaposlil dva delavca, sicer državljana Republike K., ne da bi z njima sklenil pogodbo o zaposlitvi in ju tudi ni prijavil v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Glede na podatek, da sta bila navedena zaposlena delavca državljana Republike K., torej v naši državi tujca, bi moralo sodišče preverjati, če so v ravnanju obsojenca izpolnjeni zakonski znaki druge izvršitvene oblike tega kaznivega dejanja. Že iz dejstva, da je šlo za zaposlitev dveh delavcev – tujcev, je mogoče zaključiti, da zakonski znaki te, druge izvršitvene oblike niso izpolnjeni, saj mora v tem primeru storilec zaposliti več tujcev (ali oseb brez državljanstva) kar pomeni, da bi morali biti na obravnavani način zaposleni vsaj trije tujci. Eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 199. člena KZ-1 v obravnavanem primeru tako ni podan in zato opisano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje, ter je bila z izpodbijano sodbo storjena kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, kot v zahtevi utemeljeno navaja vrhovni državni tožilec.
6. Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi opisano dejanje ni kaznivo dejanje, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obsojenca oprostilo obtožbe.
7. Glede na izrek oprostilne sodbe je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP, odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun.