Appeal dismissed because no attorney-client relationship existed for the appeal filing, negating the alleged malpractice claim.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the revision against a second-instance judgment and a ruling rejecting an appeal. The appellant claimed a breach of attorney-client duty, but the court found no such relationship existed after the second-instance judgment was issued. Consequently, the insurance company's liability for professional indemnity was not triggered, and the appeal was rejected as unfounded.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku (ZPP) 339. člen (2. odst. 14. točka); 370. člen (3. odst. 3); 378. člen: A claim for professional liability insurance coverage is not established if the attorney-client relationship required for filing an appeal was not formally established after the second-instance judgment became final.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. R
evizija zoper sklep o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o zavrženju pritožbe z dne 16. 5. 2014 se zavrne.
II. R
eviziji zoper sodbo se zavrne.
[JEDRO]
Ker po prejemu sodbe sodišča druge stopnje mandatno razmerje med tožnikom in odvetnikom za vložitev revizije ni bilo vzpostavljeno, ni moglo priti do zatrjevane kršitve mandatnega razmerja in posledično ni podano toženkino zavarovalno jamstvo iz naslova zavarovanja poklicne odgovornosti.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 55.275,11 EUR z obrestmi. Odločilo je še o stroških postopka.
2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo (zoper sodbo in sklep) zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo in sklep.
3. Tožnik v pravočasni reviziji zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ne sprejema zaključka sodišč prve in druge stopnje, da ni obstajalo mandatno razmerje med tožnikom in njegovim pooblaščencem za vložitev nadaljnjih (izrednih) pravnih sredstev. Trdi tudi, da je obrazložitev sodb nejasna oziroma pomanjkljiva. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijane odločbe razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje oziroma izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.
4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.
5. Revizija zoper sodbo in zoper sklep o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o zavrženju pritožbe ni utemeljena.
O neutemeljenosti revizije zoper sklep
6. V obravnavani zadevi je tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje zastopal odvetnik A.A., pritožbo pa je tožnik vložil po odvetniku B.B., le-ta pa pritožbi ni priložil pooblastila za zastopanje. To pomeni, da je sporno pritožbo z dne 16. 5. 2014 v tožnikovem imenu vložil odvetnik B.B. brez tožnikovega pooblastila, kar je nedovoljeno. Zato je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo zoper sklep o zavrženju tožnikove pritožbe z dne 16. 5. 2014 utemeljeno zavrnilo.
O neutemeljenosti revizije zoper sodbo
7. Bistvena in nosilna značilnost smiselno zatrjevane kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je izpodbijani sodbi vsekakor mogoče preizkusiti, očitana procesna kršitev ni podana.
8. Iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da je mandatno razmerje med tožnikom in njegovim takratnim pooblaščencem, odvetnikom C.C., ki je imel svojo poklicno odgovornost zavarovano pri toženki, trajalo samo do pravnomočnosti sodbe v odškodninskem sporu, ki ga je obravnavalo Okrožno sodišče v Celju. Tožnik namreč ni uspel dokazati, da je odvetnika pooblastil za vložitev revizije (izčrpanje tega izrednega pravnega sredstva pa je bilo pogoj za morebitne nadaljnje postopke). Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je odvetnik C.C. po prejemu drugostopenjske sodbe VSC Cp 837/2007 tožniku predočil, da je v tem primeru pravno formalno možna revizija, vendar da je on ne bo vlagal, ker v reviziji ne bo ponavljal pritožbenih navedb, s katerimi so izpodbijali dejansko stanje, ker dejanskega stanja v reviziji ni dovoljeno spreminjati, drugih pravno formalnih kršitev pa ni ugotovil. Tožniku je tudi pojasnil, da revizije ne bo vlagal in da gre lahko k drugemu odvetniku ter da ima rok trideset dni, da to stori. Revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev pa ni upoštevno (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP).
9. Upoštevajoč navedene neizpodbojne dejanske ugotovitve v konkretnem primeru odvetniku C.C.. ni mogoče očitati nikakršne opustitve. Zato je materialnopravno pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da po prejemu sodbe sodišča druge stopnje VSC Cp 837/2007 mandatno razmerje med tožnikom in odvetnikom C.C. za vložitev revizije ni bilo vzpostavljeno. To pa pomeni, da tudi ni moglo priti do zatrjevane kršitve mandatnega razmerja in posledično ni podano toženkino zavarovalno jamstvo iz naslova zavarovanja poklicne odgovornosti (kot sta pravilno ugotovili že sodišči prve in druge stopnje). Zaključek sodišč prve in druge stopnje, da toženka ne odgovarja za domnevno tožnikovo škodo, se tako izkaže za materialnopravno pravilen.
10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).
----