Appeal allowed; appeal court reversed first instance for retrial due to erroneous assessment of judicial liability.

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

II. Odločitev o stroških pritožbenega sodišča se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Materialnopravno zmotna je zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgubljenega dobička zaradi neutemeljeno vodenega oziroma prekinjenega zapuščinskega postopka iz razloga, ker se tožnice niso pritožile zoper sklep o prekinitvi zapuščinskega postopka, s čimer bi skrajšale časovno obdobje do izdaje sklepa o dedovanju, ki se je podaljšal zaradi neupravičeno dopuščene pravde.

Presoja, da sklep zapuščinskega sodišča o prekinitvi postopka ni protipraven v smislu odškodninske odgovornosti toženke za sodniško odločitev, je napačna. Za prekinitev zapuščinskega postopka (obravnave) po 210. oziroma 212. členu ZD namreč ni bilo podlage.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnic, da jim je toženka dolžna izplačati 10.118,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2006 dalje do plačila, vsaki 1/3, tožnicam pa zato naložilo, da toženki povrnejo pravdne stroške v znesku 872,50 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnice niso izkazale obstoja odškodninske odgovornosti toženke za ravnanje njenega organa (zapuščinskega sodišča), ker izdaji sklepa z dne 9. 4. 2001, s katerim je zapuščinsko sodišče prekinilo zapuščinski postopek zaradi zahtevka upnika za izločitev določenega nepremičnega premoženja iz zapuščine in napotitve upnika na pravdo zaradi spora glede zapuščine med dediči in tretjo osebo, ni mogoče očitati protipravnosti (v smislu odškodninske odgovornosti zapuščinskega sodišča (sodnika)). Glede zapisa v obrazložitvi sklepa, da je pravni pouk odpadel, ker so se stranke pritožbi zoper sklep odpovedale, pri čemer ni dvoma, da dejansko temu ni bilo tako, to je očitka o napačnem pravnem pouku, pa je protipravnost podana (nepravilen pravni pouk), a opustitev vložitve pritožbe ni vzročno povezana z nastalo vtoževano škodo.

2. Zoper sodbo se pritožujejo tožnice zaradi absolutne bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in v zvezi s tem napačne uporabe materialnega prava ter tudi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer naj se zadeva dodeli drugemu sodniku, kajti razpravljajoča sodnica se je do zadeve osebno že opredelila z mnenjem, ki je diametralno nasprotno stališču Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi.

V pritožbi opozarjajo, da je sodišče o stvari odločilo drugič, saj je VS s sklepom II Ips 297/2013 z dne 21. 5. 2015 ugodilo reviziji tožnic ter v celoti razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. VS je jasno navedlo, da je napačno materialnopravno izhodišče izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje, da je odgovornost toženke izključena, ker bi morale tožnice škodo preprečiti z vložitvijo pravnega sredstva zoper sklep, ki je vseboval napačen pravni pouk, oziroma je izključil možnost pritožbe, ker naj bi se vse stranke odpovedale pritožbi.

Gre za jasen napotek sodišču o obstoju odškodninske odgovornosti toženke. Ponovna odločitev sodišča prve stopnje bi zato morala in smela temeljiti na tem, da je toženka vsaj delno odgovorna za škodo, ki so jo utrpele tožnice, saj je moralo sodišče prve stopnje odločiti le še o tem, kolikšen naj bi bil prispevek pravdnih strank pri nastanku škode. Stališče, ki ga je zavzelo v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje, je pravno zmotno, jasno navodilo VS pa je sodišče prve stopnje enostavno ignoriralo. Kršena je tako povsem jasna določba 362.

člena ZPP, s tem pa storjena bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Vztrajanje na napačnem materialnopravnem izhodišču je nerazumljivo in nevzdržno, posledice pa v breme tožnic. Sodišče se v ponovljenem postopku strinja s tem, da ni šlo za uveljavljanje instituta ločitve zapuščine in da je bila prekinitev zapuščinskega postopka napačna, a tu ne more iti za strinjanje ali nestrinjanje sodišča, pač pa za pravilno uporabo materialnega prava, glede katerega pa je bilo sodišče prve stopnje poučeno že v prvotni sodbi višjega sodišča.

Zgrešeno stališče sodišča prve stopnje, da nepravilna prekinitev ne predstavlja protipravnega ravnanja je v nasprotju z napotki Vrhovnega sodišča, ki je, kot že rečeno, odločilo, da je krivda toženke podana in je potrebno razjasniti le še morebiten prispevek tožnic. Napačen sklep o prekinitvi in napačen pravni pouk je potrebno pogledati v povezavi enega z drugim. Ni res, da se je prekinitev postopka šele retroaktivno ugotovila za napačno. Že ob izdaji napačnega sklepa 9. 4. 2001 bi skrben in profesionalen zapuščinski sodnik moral vedeti, da je taka prekinitev napačna, čemur je VS v celoti pritrdilo.

Ne gre tudi za odgovornost sodnika, saj ta ni predmet razprave. Gre za odškodninsko odgovornost države za sodnikovo delo. Nesmiselno je zato pripomba, da je sklep z dne 9. 4. 2001 o prekinitvi pravnomočen. Z razpravo v zvezi z napačnim pravnim poukom pa sodišče prve stopnje obide odločitev VS. Tu ne gre za vprašanje „nezadovoljstva“ tožnic s sklepom o prekinitvi postopka. Nezadovoljstvo ni pravno vprašanje in slaba volja strank nima pravnih posledic. Nasprotovanje sodni odločitvi pa lahko stranka izrazi šele, ko so ji možnosti nasprotovanja sploh predstavljene.

Od povprečno skrbne stranke ni mogoče pričakovati drugega, kot da se z odločitvijo sprijazni, če pravnih možnosti (pravni pouk) ne pozna. Tožnice niso vedele, da je prekinitev napačna in da je pravni pouk napačen. Tega niso mogle vedeti, tega pa ni vedela niti razpravljajoča sodnica sprva. Vzročno zvezo je sodišče iskalo povsem po nepotrebnem, kot navedeno pa tudi povsem zgrešeno. Tožnice opozarjajo, da niso bile dolžne preverjati pravilnosti sodne odločitve, kar sedaj skuša nanje prevaliti sodišče prve stopnje. To pa pomeni tudi napačno uporabljeno materialno pravo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po oceni pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi utemeljen predvsem pritožbeni očitek zmotne materialnopravne presoje sodišča prve stopnje glede odškodninske odgovornosti toženke, in sicer tako glede protipravnosti sklepa zapuščinskega sodišča D 46/2000 z dne 9. 4. 2001 (Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu) o prekinitvi zapuščinskega postopka (vsebinsko napačnega sodnega sklepa), kot tudi glede neobstoja vzročne povezave med zapisom neresničnega dejstva, da so se stranke odpovedale pritožbi, in vtoževano škodo (ker da dejansko tožnice prekinitvi postopka sploh niso nasprotovale in so jo sprejele kot odločitev sodišča, v katerega so imele zaupanje, ki ni dopuščalo dvoma o pravilnosti odločitve – ker v pravilnost sklepa o prekinitvi niso podvomile ne glede na pravni pouk, na katerega po prejemu pisnega odpravka sklepa sploh niso bile pozorne).

5. Tožnice v pritožbi utemeljeno opozarjajo, da je VS v tej zadevi v svoji odločbi (sklepu II Ips 297/2013 z dne 21. 5. 2015) jasno navedlo, da je kategorična naprtitev izključne odgovornosti v breme tožnic oziroma popolna izključitev odgovornosti toženke v sodbah sodišč prve in druge stopnje v nasprotju z (v sklepu VS opisano zakonsko) ureditvijo deljene odgovornosti,(1) katere zadostna presoja meril za določitev deleža odgovornosti pravdnih strank je bila v izpodbijanih sodbah do sedaj opuščena ter da je (pravnomočna) zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgubljenega dobička zaradi neutemeljeno vodenega oziroma prekinjenega zapuščinskega postopka iz razloga, ker se tožnice niso pritožile zoper sklep o prekinitvi zapuščinskega postopka, s čimer bi skrajšale časovno obdobje do izdaje sklepa o dedovanju, ki se je podaljšal zaradi neupravičeno dopuščene pravde, materialnopravno zmotna. Pritožbeno sodišče z navedenim popolnoma soglaša.

6. Že presoja, da naveden sklep zapuščinskega sodišča o prekinitvi postopka ni protipraven v smislu odškodninske odgovornosti toženke za sodniško odločitev, je napačna. Za prekinitev zapuščinskega postopka (obravnave) po 210. oziroma 212. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) namreč ni bilo podlage. Upnik (K. d.d.,) namreč sploh ni bil stranka zapuščinskega postopka po pokojni J. T., saj ni uveljavljal kakšne pravice iz zapuščine (175. člen ZD), podlaga za napotitev na pravdo po 210. členu ZD pa je spor med strankami zapuščinskega postopka o dejstvih, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica oziroma po 212. členu ZD, če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino (med dediči že pojmovno ne more biti spora, da kakšno premoženje ne spada v zapuščino).(2) O vzročni povezanosti med (ne)pravilnostjo sklepa o prekinitvi postopka in posledično opustitvijo vložitve pravnega sredstva tako ne more biti dvoma.

7. Kot je ugotovilo že VS v svoji revizijski odločbi, so bile zaradi opisane zmotne uporabe materialnega prava pomanjkljivo ugotavljane vse v postopku v poštev prihajajoče pravotvorne dejanske okoliščine, teh pomanjkljivosti, kot utemeljeno opozarja pritožba, pa sodišče prve stopnje pri ponovnem sojenju ni odpravilo. Poleg tega pritožbeno sodišče samo o podlagi odškodninske odgovornosti toženke (z vmesno sodbo) ni moglo odločiti. Sodišče prve stopnje namreč zaradi zgrešenega materialnopravnega stališča zatrjevanega obstoja škode (ene od predpostavk odškodninske odgovornosti) sploh ni presojalo, toženka pa je nastanku vtoževane škode osporavala s trditvami, da je škoda (v obliki razlike v višini obresti) s strani tožnic zatrjevana pavšalno in hipotetično ter z ničemer izkazana. Na podlagi 355. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer je v skladu s 356. členom ZPP odločilo, da se zadeva vrne drugemu sodniku v odločitev, saj je očitno, da sodnica vztraja pri svojem (kot že ugotovljeno) zgrešenem materialnopravnem stališču o neobstoju odškodninske odgovornosti toženke (natančneje da sklep o prekinitvi zapuščinskega postopka ne predstavlja protipravne sodniške odločitve). Natančnejši napotki za delo sodišča v novem postopku glede na zgoraj obrazloženo niso potrebni.

8. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): VS navaja, da je uzakonjeno soočanje „krivdnih“ soprispevkov k nastanku škode in/ali ugotavljanje obojestranskih vzrokov, ki so posledično povzročili presežek škode od tiste, ki bi nastala, če bi vzročno posledični „neksus“ bremenil le povzročitelja škode. Nujno je tako tehtanje oziroma ocenjevanje mreže vzročnosti, v katero so lahko vpeta vsa ravnanja, ki so povzročila večji obseg škode, kot bi kljub napačnemu pravnemu pouku nastala v primeru vložitve pritožbe zoper napačen sklep o prekinitvi zapuščinskega postopka, kot tudi/ali odgovornostnih deležev pri nastanku škode ne le tožnic, temveč tudi toženke. Ob takšnem materialnopravno pravilnem izhodišču celo v primeru prve tožnice, ki jo je zastopal odvetnik, ni mogoče nujno v celoti izključiti odgovornosti toženke, kar pomeni, da se v konkretnem primeru lahko navedene okoliščine upoštevajo ne le v korist druge in tretje tožnice, ki sta „laični stranki“ in nista imeli strokovno usposobljenega pooblaščenca (to da je imela pooblaščenca sodedinja pravno ni pomembno), temveč tudi v prid prve tožnice. Ni tako mogoče povsem izključiti odgovornosti toženke zaradi ravnanja sodišča, ki je arbitrarno - v direktnem nasprotju z dejanskim stanjem, zapisalo, da so se vse tri tožnice odpovedale pritožbi. Ob pravilnem pravnem pouku bi namreč, kot zatrjujejo tožnice, vložile pritožbo in preprečile nerazumno podaljšano (večletno) trajanje zapuščinskega postopka, ki naj bi povzročilo zatrjevano večjo izgubo izgubljenega dobička (obrestovanja denarnih zneskov) zaradi kasnejše pridobitve zapustničinih denarnih sredstev. Stališče sodišča druge stopnje, da je bila „napaka očitna in v oči vzbujajoča, in da se lahko celo prava neuka stranka spomni, ko prejme sklep, da se ni odpovedala pritožbi, in vsaj v grobem razume pravni pomen odpovedi pritožbi in da vse to toliko bolj velja za odvetnika, ki ni pri prekinitvi postopka niti na obravnavi niti po prejemu sklepa v ničemer nasprotoval“, lahko pomeni opisani delež oškodovank k nastali jim škodi in posledično potrebo po znižanju zahtevane odškodnine;

Op. št. (2): Če kateri od dedičev trdi, da kakšno zapustnikovo premoženje ne sodi v zapuščino, tega ne zatrjuje kot zap. dedič;