Supreme Court dismisses appeal where sublessee failed to prove personal loss against landlord due to lack of indemnification from lessee.

I. Revizija se zavrne.

II. Prva tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Ker je bila z najemodajalcem, ki je bil v pravdi VI Pg 170/2006 tožen na podlagi njegove poslovne odškodninske odgovornosti, v pogodbenem odnosu le druga tožnica (najemnica), bi lahko imela le ona neposredno odškodninsko terjatev do njega. Bistveno za zavrnitev zahtevka v pravdi VI Pg 170/2006 je bilo torej dejstvo, da ni izkazala lastne škode, ki bi jo lahko uveljavljala zoper najemodajalca, saj sama prvi tožnici (podnajemnici) ni nikoli povrnila škode, ki je tej nastala zaradi kršitve podnajemne pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek prve tožnice za plačilo 392.267,56 EUR (1. točka izreka) ter zahtevek druge tožnice za plačilo 5.777,83 EUR (2. točka izreka) in 392.267,56 EUR (3. točka izreka), vseh zneskov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnicama je posledično naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke (4. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnic in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnici sami nosita pritožbene stroške (II. točka izreka).

3. Prva tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri uveljavlja absolutne bistvene kršitve postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču primarno predlaga spremembo sodb sodišč nižjih stopenj z ugoditvijo njenemu tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe ali obeh sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje sodišču druge oziroma prve stopnje.

4. Toženka na revizijo ni odgovorila.

Dejanski okvir spora

5. Tožnici v pravdi uveljavljata škodo zaradi ravnanja odvetnika A. A., ki je pri toženki imel sklenjeno zavarovanje poklicne odgovornosti. Odvetnik naj bi kršil mandatno pogodbo z nepravilnim postopanjem pri zastopanju tožnic v pravdi VI Pg 170/2006.

6. Tožnici sta kot najemnica (druga tožnica) in podnajemnica (prva tožnica) najemali gostinski lokal. Najemno in podnajemno pogodbo sta odpovedali iz razlogov na strani najemodajalca. Odvetnikovo malomarno ravnanje naj bi bilo v tem, da je tožbo zoper najemodajalca za povrnitev škode, ki je dejansko nastala prvi tožnici, vložil le v imenu druge tožnice, pri tem pa pozabil predložiti pogodbo o odstopu odškodninske terjatve z dne 10. 7. 2006, sklenjeno med tožnicama. Prav zaradi tega naj bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

7. Po navedbah tožnic sta bili med njima sklenjeni dve pogodbi: pogodba o prenosu terjatve z dne 10. 7. 2006, s katero je prva tožnica odstopila svojo odškodninsko terjatev drugi tožnici, ter pogodba o prenosu terjatve z dne 14. 11. 2007, s katero je druga tožnica prvi tožnici odstopila vse svoje (bodoče) pravice in obveznosti iz pravde VI Pg 170/2006.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

8. Sodišče prve stopnje je (zmotno) štelo, da se tožnici sklicujeta na nepredložitev pogodbe z dne 14. 11. 2007. Tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker nepredložitev te pogodbe ni vplivala na izzid pravde v zadevi VI Pg 170/2006, saj je bila po njej odstopnica terjatve druga tožnica in ne prva tožnica. Zavzelo je stališče, da bi bila situacija drugačna, če bi kot odstopnica nastopala prva tožnica.

9. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da na izid pravde ne bi mogla vplivati niti nepredložitev pogodbe z dne 10. 7. 2006, kjer je kot odstopnica nastopala prva tožnica. Ker je bila prva tožnica v (podnajemniškem) pogodbenem razmerju le z drugo tožnico, sploh ni imela lastne poslovne odškodninske terjatve do najemodajalca, temveč le do druge tožnice kot najemnice.(1) Zaradi odstopa te terjatve drugi tožnici je terjatev prenehala, saj se je v eni osebi (drugi tožnici) združila oseba upnika in dolžnika iste terjatve (328. člen Obligacijskega zakonika (združitev), v nadaljevanju OZ).

O neutemeljenosti revizije

10. Revizija ni utemeljena.

11. Revidentka najprej pojasnjuje, zakaj razlogovanje o pogodbi z dne 14. 11. 2007 ne more biti relevantno za odločanje v tem sporu niti za odločanje v pravdi VI Pg 170/2006. Kljub temu pa meni, da je pogodba odločilna, zaradi česar naj bi sodišči nižjih stopenj zagrešili absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj naj bi bili razlogi obeh sodb o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju oziroma naj bi izreka obeh sodb nasprotovala njunim razlogom.

12. Z navedbami, da pogodba z dne 14. 11. 2007 ni relevantna za odločanje, hkrati pa, da je bistvena za odločitev, revidentka prihaja sama s seboj v nasprotje. Poleg tega sodišče druge stopnje svoje odločitve ni oprlo na pomen te pogodbe, temveč na pomen pogodbe z dne 10. 7. 2006. Razlogi izpodbijane sodbe zato niso nejasni ali med seboj v nasprotju, niti v nasprotju z izrekom sodbe. Absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tako ni podana.

13. Revidentka nadalje uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Upoštevaje vsebino obeh pogodb naj bi bila pogodbena volja strank taka, da je prva tožnica svojo terjatev odstopila drugi tožnici zgolj v izterjavo in ne v poplačilo. Posledično naj bi terjatev ne prenehala, saj taka terjatev preneha šele, ko je izterjana. Sodišče druge stopnje naj bi pri svoji dokazni oceni zmotno uporabilo določbo 8. člena ZPP in s tem zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka.

14. Revizijski očitki so neutemeljeni. Ni namreč odločilno, ali je šlo pri pogodbi z dne 10. 7. 2006 za običajen prenos terjatve ali za prenos terjatve v izterjavo, temveč je odločilno to, da je šlo za prenos terjatve z upnice (prve tožnice) na dolžnico sámo (drugo tožnico). V kolikor bi šlo za prenos v izterjavo, bi to pomenilo, da bi morala druga tožnica terjatev izterjati od same sebe, kar je že pojmovno nesmiselno. Določba drugega odstavka 425. člena OZ (odstop v izterjavo), na katero se sklicuje revidentka, pa ureja povsem druge situacije, to je situacije, ko dolžnik odstopi svojemu upniku neko svojo terjatev (iz razmerja, v katerem sam nastopa kot upnik) v izterjavo, pri čemer šele z upnikovo izterjavo take terjatve ugasne dolžnikova obveznost do upnika.

15. Ker je bila z najemodajalcem, ki je bil v pravdi VI Pg 170/2006 tožen na podlagi njegove poslovne odškodninske odgovornosti, v pogodbenem odnosu le druga tožnica (najemnica), bi lahko imela le ona neposredno odškodninsko terjatev do njega. Bistveno za zavrnitev zahtevka v pravdi VI Pg 170/2006 je bilo torej dejstvo, da ni izkazala lastne škode, ki bi jo lahko uveljavljala zoper najemodajalca, saj sama prvi tožnici (podnajemnici) ni nikoli povrnila škode, ki je tej nastala zaradi kršitve podnajemne pogodbe.

Odločitev o reviziji

16. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena (prvi odstavek 371. člena ZPP), je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Stroški revizijskega postopka

17. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker prva tožnica z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizije (II. točka izreka).

----

(1) Prva tožnica

je na drugo tožnico 11. 5. 2006 tudi naslovila odškodninski zahtevek. Druga tožnica ji ni škode nikoli plačala.