Appeal dismissed; court fee exemption requires specific financial proof per ZST-1, not just insolvency or case volume.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Obveznost plačila sodne takse in insolventnost taksnega zavezanca se ne izključujeta - če bi bilo tako, bi zakon navedeno okoliščino sam določil kot razlog za taksno oprostitev, pa tega ni storil.

Sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks velja samo v postopku, za katerega je bil sklep izdan, kar pomeni, da se predlog za delno oprostitev plačila sodne takse (podrejeno za oprostitev oziroma obročno plačilo) presoja samo za konkretno zadevo in upoštevaje okoliščine te zadeve, torej tudi, da znaša sodna taksa v tej zadevi 99,00 EUR. Dokaza z vpogledom v sodne evidence v smeri ugotavljanja števila sodnih postopkov, ki jih tožeča stranka še vodi, posledično sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter ponovno odloči tako, da tožeči stranki ugodi v enem od njenih predlogov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je iz priložene izjave o premoženjskem stanju ter javno dostopnih podatkov na portalu AJPES ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala, da denarna sredstva, s katerimi razpolaga, ne bi zadoščala za plačilo sodne takse v znesku 99,00 EUR.

5. Zakon o sodnih taksah (ZST-1) v četrtem odstavku 11. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom istega člena določa, da lahko sodišče pravno osebo delno oprosti ali ji odloži oziroma ji dovoli obročno plačilo taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, če nima sredstev za plačilo celotne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1).

6. Tožeča stranka je v predlogu za oprostitev plačila sodnih taks navedla, da čisti poslovni izid izkazuje visoko izgubo, tožeča stranka pa je utrpela tudi visoko bilančno izgubo, da od 1.649.363,00 EUR kratkoročnih sredstev pretežni del (751.821,00 EUR) predstavlja izvensodno neizterljive kratkoročne poslovne terjatve, zaloge (892.029,00 EUR) pa predstavljajo nepremičnine tožeče stranke, ki so predmet zavarovanj upnikov, prav tako kot dolgoročna sredstva. Predlogu je priložila izjavo o premoženjskem stanju na obrazcu ZST-1, iz katere izhaja, da ima negativen čisti poslovni izid (-228.667,00 EUR), bilančno izgubo (-306.047,00 EUR) ter prilive na transakcijskem računu (v zadnjih treh mesecih). Drugih dokazov ni priložila.

7. Nosilni razlog pritožbe je v trditvah, da je tožeča stranka v zadnjih dneh leta 2015 vložila približno 200 tožb za izdajo plačilnega naloga, za katere je potrebno plačati sodno takso in če bi sodišče izvedlo predlagani dokaz z vpogledom v evidence sodišč glede števila sodnih postopkov, ki jih vodi, bi ugotovilo, da je skupen znesek taks, ki jih mora v teh postopkih plačati, približno 10.000,00 EUR. Glede na to je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno.

8. Upoštevaje trditev, da je bil zoper tožečo stranko 19. 5. 2016 pričet postopek prisilne poravnave, višje sodišče pojasnjuje, da se obveznost plačila sodne takse in insolventnost taksnega zavezanca ne izključujeta - če bi bilo tako, bi zakon navedeno okoliščino sam določil kot razlog za taksno oprostitev, pa tega ni storil (prim. 10. člen ZST-1). Enako pa gre navesti tudi v zvezi s trditvami o velikem številu sodnih postopkov tožeče stranke. Drugi odstavek 13. člena ZST-1 namreč določa, da sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks velja samo v postopku, za katerega je bil sklep izdan, kar pomeni, da se predlog za delno oprostitev plačila sodne takse (podrejeno za oprostitev oziroma obročno plačilo) presoja samo za konkretno zadevo in upoštevaje okoliščine te zadeve, torej tudi, da znaša sodna taksa v tej zadevi 99,00 EUR. Dokaza z vpogledom v sodne evidence v smeri ugotavljanja števila sodnih postopkov, ki jih tožeča stranka še vodi, posledično sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti.

9. Upoštevaje navedeno je posledično pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da podatki, ki jih je navedla v predlogu, tožeče stranke ne do delne oprostitve, ne do obročnega plačila oziroma odloga plačila sodne takse ne upravičujejo, pri čemer višje sodišče pritrjuje tudi stališču, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede nerazpolaganja z likvidnimi sredstvi (glede na to, da prejema prilive na transakcijski račun) in ogroženim opravljanjem dejavnosti v primeru plačila sodne takse. Le na podlagi trditev, da so kratkoročne poslovne terjatve neizterljive, nepremično premoženje pa obremenjeno z zavarovanji upnikov in ob izostanku trditev, kako bi unovčenje premoženja ogrozilo opravljanje dejavnosti tožeče stranke, namreč takemu predlogu ni mogoče ugoditi.

10. Po ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).