Appeal dismissed; court rejected tax waiver request due to lack of evidence and improper reliance on public records.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišča so pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodne takse vezana na trditve, ki jih v zvezi s svojim premoženjskim, finančnim in likvidnostnim stanje podajo predlagatelji. Oni sami morajo torej v predlogu navesti dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja, da je podan dejanski stan iz 11. člena ZST-1 in v zvezi s tem predlagati ustrezne dokaze. Z vpogledom v javne evidence (oziroma evidence sodišča) lahko sodišča takšne trditve le preverijo (v kolikor dvomijo o njihovi resničnost). Nikakor pa niso dolžna dejstev v zvezi s tem ugotavljati sama, po uradni dolžnosti in brez ustrezne trditvene podlage.

Določitev plačila sodne takse, kot procesne predpostavke za obravnavo pravnega sredstva, dostopa stranke do sodišča ne otežuje nesorazmerno, saj je ta ustavna pravica stranki, ki je v slabem premoženjskem stanju, ustrezno zagotovljena prek določb drugega poglavja ZST-1. Oziroma a contrario - če zakonskih pogojev iz drugega poglavja ZST-1 stranka ne izpolnjuje (takšna pa je situacija v predmetni zadevi), zahtevano plačilo sodne takse ne pomeni nesorazmernega oteževanja oziroma kršitve pravice do sodnega varstva.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.

2. Zoper takšno odločitev se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pravočasno pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je smiselno predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v četrtem odstavku 11. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom istega člena določa, da lahko sodišče pravno osebo delno oprosti ali ji odloži oziroma ji dovoli obročno plačilo taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, če nima sredstev za plačilo celotne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1).

5. Tožeča stranka je v predlogu za oprostitev plačila sodnih taks navedla le, da ima težave z neplačniki ter odpovedmi pogodb in da potrebuje razpoložljiva denarna sredstva za kritje visokih tekočih obveznosti. K predlogu je priložila izjavo o premoženjskem stanju na obrazcu ZST-1, iz katere izhaja, da ima negativen čisti poslovni izid (-228.667,00 EUR), bilančno izgubo (-306.047,00 EUR) ter prilive na transakcijskem računu (v zadnjih treh mesecih). Drugih dokazov ni priložila.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da zgolj takšne (pavšalne in nedokazane) trditve ne morejo zadostovati za ugodilno odločitev o predlogu. Razloge za to svojo odločitev (na katere se, v izogib ponavljanju, pritožbeno sodišče v celoti sklicuje) je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo v šestem odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa (in so nasprotne pritožbene navedbe, tj. da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj so bile tožničine trditve nezadostne, neutemeljene).

7. Ostale navedbe tožeče stranke (tj. da je že v predlogu za taksno oprostitev navedla in predložila dokaz, da je bil zoper njo dne 19. 5. 2016 začet postopek poenostavljene prisilne poravnave; da je v predlogu obrazložila, kaj konkretno predstavljajo kratkoročne poslovne terjatve v višini 751.821,00 EUR; da je v predlogu navedla, da bi morala, v primeru, da ne bi bila oproščena plačila sodne takse, takoj založiti 10.000,00 EUR za njihovo plačilo, s katerimi pa ne razpolaga; in še, da je sodišču prve stopnje, kot dokaz, da skupen znesek višine sodnih taks znaša cca 10.000,00 EUR, predlagala, da opravi vpogled v evidence sodišč glede števila sodnih postopkov, v katerih A. d. d. nastopa kot tožnik) so protispisne - tožeča stranka takšnih navedb oziroma dokaznih predlogov v predlogu za taksno oprostitev ni podala -, s tem pa neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje do teh navedb in dokazov ni opredelilo (do trditev in dokazov, ki jih stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ne zatrjuje oziroma predloži, se sodišče prve stopnje logično pač ne more opredeljevati). V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje samo vpogledati v evidence sodišča, pa pritožbeno sodišče še pripominja, da so sodišča pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodne takse vezana na trditve, ki jih v zvezi s svojim premoženjskim, finančnim in likvidnostnim stanje podajo predlagatelji (11. člen ZST-1). Oni sami morajo torej v predlogu navesti dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja, da je podan dejanski stan iz 11. člena ZST-1 in v zvezi s tem predlagati ustrezne dokaze. Z vpogledom v javne evidence (oziroma evidence sodišča) lahko sodišča takšne trditve le preverijo (v kolikor dvomijo o njihovi resničnost). Nikakor pa niso dolžna dejstev v zvezi s tem ugotavljati sama, po uradni dolžnosti in brez ustrezne trditvene podlage.

8. Določitev plačila sodne takse, kot procesne predpostavke za obravnavo pravnega sredstva, dostopa stranke do sodišča ne otežuje nesorazmerno, saj je ta ustavna pravica stranki, ki je v slabem premoženjskem stanju, ustrezno zagotovljena prek določb drugega poglavja ZST-1. Oziroma a contrario - če zakonskih pogojev iz drugega poglavja ZST-1 stranka ne izpolnjuje (takšna pa je situacija v predmetni zadevi), zahtevano plačilo sodne takse ne pomeni nesorazmernega oteževanja oziroma kršitve pravice do sodnega varstva (kot to zmotno skuša prikazati pritožnica).

9. Glede na navedeno in ker tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).