Appeal dismissed; creditor must repay debtor's costs when withdrawing interim order due to bankruptcy.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka izreka) potrdi.

Dolžnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Terjatev na povrnitev stroškov postopka nastane z izdajo odločbe, s katero sodišče o tem zahtevku odloči, ne pa takrat, ko stranki ti stroški nastanejo. Če upnik umakne predlog za začasno odredbo (na prepoved vnovčenja akceptnega naloga) zato, ker je z začetkom stečaja zoper njega postala nesmiselna (akceptnega naloga ni mogoče vnovčiti zaradi stečaja zoper zavezanca), mora dolžniku povrniti stroške postopka, saj so to stroški stečajnega postopka, do umika pa ni prišlo zato, ker bi dolžnik izpolnil upnikov zahtevek.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik umaknil predlog za začasno odredbo, zato je postopek ustavilo (1. točka izreka sklepa).

Upniku je naložilo, da mora dolžniku povrniti stroške postopka (2. točka izreka sklepa).

Upnik se je zoper sklep o stroških postopka pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP ter predlagal, naj ga pritožbeno sodišče razveljavi in dolžnikov zahtevek zavrže. Navedel je, da so dolžnikovi stroški nastali pred začetkom stečajnega postopka zoper upnika, zaradi česar bi jih moral dolžnik uveljavljati tako, da bi terjatev zanje prijavil v stečajnem postopku, česar pa ni storil. Rok za prijavo terjatev je že potekel, zato dolžnik za uveljavljanje terjatve nima več pravnega interesa. Izpodbijani sklep sploh nima razlogov o tem, zakaj je sodišče upniku naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Upnik ima sicer prav, ko trdi, da so dolžniku stroški postopka za izdajo začasne odredbe nastali (vsaj v pretežni meri) pred začetkom stečajnega postopka, saj v postopku vsaka stranka predhodno sama trpi stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji (152. člen ZPP v zvezi s 14. členom ZIP). S tem pa dolžnik še ni imel terjatve za povrnitev procesnih stroškov. Taka terjatev namreč nastane šele takrat, ko je o njej odločeno s sodno odločbo, ker je glede na izid postopka šele takrat odločeno, ali in katera stranka mora drugi povrniti stroške ter v kakšni višini (glej določbe 32. člena ZIP ter 164. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP). To pa pomeni, da v obravnavanem primeru dolžnikova terjatev za povrnitev stroškov postopka za izdajo začasne odredbe ni nastala pred začetkom stečajnega postopka, ampak potem, ko je bil stečajni postopek že začet. Te terjatve torej dolžnik v stečajnem postopku ni mogel prijaviti. Vse terjatve, ki zoper stečajnega dolžnika nastanejo po začetku stečajnega postopka, pa so praviloma terjatve do stečajne mase oziroma stroški stečajnega postopka (smiselno po 136. členu ZPPSL). Iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje, da je upnik kljub temu, da zoper njega teče stečajni postopek, dolžan dolžniku povrniti stroške postopka, materialnopravno pravilna.

Prvostopno sodišče je tudi pravilno uporabilo določbo 1. odst. 158. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP, ko je odločilo, da mora upnik, ki je umaknil predlog za izdajo začasne odredbe, dolžniku povrniti stroške tega postopka. Po smiselni uporabi navedene zakonske določbe v primeru umika takega predloga upnik ni dolžan povrniti dolžniku stroškov samo, če bi dolžnik ravnal tako, da začasna odredba ne bi bila več potrebna (torej da bi "izpolnil zahtevek"), upnik pa bi takoj nato umaknil predlog. To pa se ni zgodilo, saj je upnik umaknil predlog za izdajo začasne odredbe potem, ko je ta zaradi začetka stečaja nad njim izgubila smisel (akceptnega naloga, katerega vnovčenje naj bi bilo z začasno odredbo prepovedano, ni bilo več mogoče vnovčiti zaradi stečaja zavezanca). S tem, ko je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa navedlo, da je dolžniku prisodilo stroške na podlagi določbe 1. odst. 158. člena ZPP, je povedalo (pa čeprav res zelo skopo), zakaj je tako odločilo, tako da s pritožbo očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP ni bila storjena.

Sodišče druge stopnje je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, zato je na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo napadeni sklep.

V skladu z določbo 1. odst. 155. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP in v zvezi s 14. členom ZIP je pritožbeno sodišče odločilo, da dolžnik sam nosi svoje stroške za odgovor na pritožbo. Ti stroški namreč niso bili potrebni, ker v postopku s pritožbo zoper sklep pravica do odgovora na pritožbo ni predpisana (381. člen ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).