Appeal allowed; joint debt defendants treated as single party due to identical resolution requirement.

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje in postopek pred njo se razveljavita od naroka 3.9.1991 dalje ter se mu zadeva vrne v novo sojenje.

[JEDRO]

Iz prvotne tožene stranke sta z delitvijo nastali dve novi pravni osebi, ki solidarno odgovarjata za obveznost pravne osebe, ki je prenehala obstajati. Vendar pa zaradi samega obstoja solidarne obveznosti sosporništvo še ni enotno, ker se tudi pri taki obveznosti spor lahko reši različno za vsakega sospornika. Vendar pa je konkretni spor po naravi pravnega razmerja mogoče rešiti samo na enak način (z enako se glasečo sodbo) za oba sospornika. Zato vsak od pravnih naslednikov v pravdi ni samostojna stranka, ampak sta enotna sospornika.

Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celotno obveznost, zato lahko upnik (tožeča stranka) zahteva njeno izpolnitev od kateregakoli od obeh tožencev po svoji izbiri v celoti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je A. Kruševo dolžan plačati tožeči stranki 3.763,20 din, K. Kruševo pa 5.375,20 din - oba z obrestmi po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti od 25.7.1990 do plačila. Istočasno je prvemu naložilo povrnitev 2.455,20 din, drugemu pa 3.506,80 din pravdnih stroškov tožeče stranke.

Zoper navedeno sodbo se izrecno zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožil K. Kruševo, smiselno pa tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje, pri čemer pa ne priglaša pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Iz priloge B 1 izhaja, da sta iz prvotne tožene stranke (A.K.) z delitvijo nastali dve pravni osebi, in sicer A.-T. Kruševo in K. Kruševo, ki sta solidarno odgovorni za obveznost A.-K. Kruševo, iz katerega sta nastali. Zaradi samega obstoja solidarne obveznosti sosporništvo na strani toženih strank ni nujno enotno, saj se tudi pri taki obveznosti spor lahko reši različno za vsakega sospornika.

Vendar pa je predmetni spor po naravi pravnega razmerja (glej v nadaljevanju) mogoče rešiti samo na enak način (s sodbo z enako vsebino) za oba sospornika. Torej pri toženih strankah ne gre za samostojni stranki (200. člen ZPP), ampak za enotna sospornika (201. člen ZPP). Tako pritožba, ki jo je vložil K. Kruševo, učinkuje tudi na A. Kruševo.

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 369. čl. ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo glede obeh toženih strank, in sicer v njenem ugodilnem in stroškovnem delu. Zadevo je tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, hkrati pa razveljavilo postopek pred njim od naroka 3.9.1991 dalje.

Sodišče prve stopnje je namreč zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odst. 354. čl. ZPP, na katero v svoji pritožbi opozarja tudi K. Kruševo. Vabilo za narok za glavno obravnavo za dne 3.9.1991 je bilo namreč poslano A.-K. iz Kruševa kot neobstoječi pravni osebi, ne pa njegovima pravnima naslednicama.

Zato ti na narok z dne 3.9.1991 nista mogli pristopiti. Z nezakonitim postopanjem (z opustitvijo vročitve vabila na narok) jima je bila onemogočena možnost obravnavanja pred sodiščem.

Do statusnih sprememb na strani tožene stranke je prišlo po vložitvi tožbe dne 25.7.1989, in sicer dne 6.8.1990. Tako se pokaže, da tožba dne 28.3.1991 ni bila vročena pravilno (poslana je bila namreč neobstoječi pravni osebi A.-K. Kruševo iz Kruševa), vendar jo je A.-K. Kruševo kot enotni sospornik očitno prejel, saj se v svoji vlogi z dne 28.8.1991 (ko na tožbo odgovarja) nanjo sklicuje. S tem v zvezi torej ni podana v pritožbi zatrjevana postopkovna kršitev (zato pritožbeno sodišče tudi ni razveljavilo postopka pred izpodbijano sodbo že od vročitve tožbe dalje).

Glede na navedeno bo sodišče prve stopnje na (morebitni) novi narok moralo vabiti pravni naslednici prvotne tožene stranke, ne pa A.-K. Kruševo. Pri tem naj upošteva, da je tožeča stranka sedaj organizirana kot I. d.o.o. Ljubljana, o čemer ga je tožeča stranka seznanila že v svoji pripravljalni vlogi z dne 6.8.1991. Prav tako naj upošteva, da je dinar, na katerega se glasi tožbeni zahtevek, sedaj neobstoječa denarna enota (v Republiki Sloveniji se namreč uporablja tolar, v Republiki Makedoniji pa denar). Končno pa naj tudi upošteva, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celotno obveznost in da lahko zato upnik (tožeča stranka) zahteva njeno izpolnitev od kateregakoli od obeh tožencev po svoji izbiri v celoti (glej 1. odst. 414. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih).

Pritožbeno sodišče je v odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.