Appeal allowed; jurisdiction determined by post-independence law, not pre-independence forum selection agreement.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v nov postopek.

[JEDRO]

Z razglasitvijo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije dne 25.6.1991 je Republika Slovenija postala samostojna država. S tem dnem sta tožeča in tožena stranka postali subjekta različnih državnih pripadnosti. Vprašanja, sodišče katere države je pristojno odločati v sporu med njima, zato ni mogoče rešiti na podlagi sporazuma iz 70. člena ZPP. S sporazumom iz omenjenega zakonskega določila se lahko stranki spora dogovorita samo, da jima sodi na prvi stopnji sodišče, ki ni krajevno pristojno, ki pa ima svoj sedež v isti državi, v kateri ga ima tudi sodišče, ki bi sicer bilo krajevno pristojno za sojenje, če ne bi bilo omenjenega sporazuma.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za nepristojno in je tožbo zavrglo. Istočasno pa je tožeči stranki (in ne toženi stranki, kot je to pomotno zapisano v izreku izpodbijanega sklepa) naložilo povrnitev 29.755,10 SIT pravdnih stroškov tožene (in ne tožeče) stranke.

Zoper navedeni sklep se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

V konkretnem primeru je po predlogu z dne 31.1.1990 šlo za izvršbo na podlagi verodostojne listine po 1. in 2. odstavku 21. člena Zakona o izvršilnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 20/78, 6/82, 74/87, 57/89 in 20/90). Zato bi sodišče prve stopnje po ugovoru z dne 2.6.1990 in ugovarjani krajevni pristojnosti moralo zadevo na podlagi 4. odstavka 55. člena ZIP odstopiti krajevno pristojnemu OPS Split (glej 18. člen Pogodbe o prodaji št. 66 - 01500 - B 1).

Ker sodišče prve stopnje ni postopalo v skladu z navedeno zakonsko določbo, se ne bi smelo šele s sklepom z dne 16.2.1993 izreči za (krajevno) nepristojno. Po razpadu nekdanje Jugoslavije in po osamosvojitvi Republike Slovenije in Republike Hrvaške namreč v konkretnem primeru ne gre več za vprašanje krajevne pristojnosti kranjskega sodišča, ampak za vprašanje sodne pristojnosti slovenskega sodišča. V samem sporu pa gre za spor z mednarodnim elementom. V takšnem sporu pa je sodišče Republike Slovenije na podlagi 27. člena Zakona o pravdnem postopku pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost izrečno določena z zakonom Republike Slovenije ali z mednarodno pogodbo. Pristojnosti sodišča Republike Slovenije soditi v obravnavanem predmetu ni mogoče temeljiti na mednarodni pogodbi, ker je ni. Zato pa jo je mogoče temeljiti na določbah Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 43/82 in p. 72/82). Po 1. odstavku 46. člena ZUKZ je sodišče Republike Slovenije namreč pristojno, če ima toženec prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji. Tožena stranka pa ima sedež v Republiki Sloveniji. Navedena navezna okoliščina je bila podana že ob začetku pravde (na podlagi 81. člena ZUKZ so namreč za oceno pristojnosti sodišča Republike Slovenije odločilna dejstva, ki so obstajala takrat, ko je pravda začela teči). Ker gre torej za perpetuacijo mednarodne pristojnosti, ni utemeljena uporaba 3. odstavka 16. člena ZPP.

Z razglasitvijo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I) dne 25.6.1991 je Republika Slovenija postala samostojna država. S tem dnem sta tožeča in tožena stranka postali subjekta različnih državnih pripadnosti. Vprašanja, sodišče katere države je pristojno odločati v sporu med njima, zato ni mogoče rešiti na podlagi sporazuma iz 70. člena ZPP. S sporazumom iz omenjenega zakonskega določila se namreč lahko stranki spora dogovorita samo, da jima sodi na prvi stopnji sodišče, ki sicer ni krajevno pristojno, ki pa ima svoj sedež v isti državi, v kateri ga ima tudi sodišče, ki bi sicer bilo krajevno pristojno za sojenje, če ne bi bilo omenjenega sporazuma (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 23.9.1993, opr.št. III Ips 28/93).

Zato je drugostopno sodišče na podlagi 3. točke 380. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sicer pa je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke (v pritožbi) na nadaljevanje postopka po 2. odstavku 55. a člena noveliranega ZIP (Ur. l. SFRJ št. 20/78 - 27/90), saj je (kot povedano) šlo za nadaljevanje postopka po 3. odstavku 55. člena nenoveliranega ZIP.

Prav tako pa je neutemeljeno sklicevanje na določilo 63. člena ZPP, saj atrakcija krajevne pristojnosti pride v poštev šele ob podani sodni pristojnosti sodišča Republike Slovenije (v konkretnem primeru namreč ni bila sporna krajevna pristojnost ljubljanskega sodišča, ampak sodna pristojnost slovenskega sodišča).

S tem je pritožbena odločba utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v predmetni odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l . RS št. 1/91-I). smiselno uporabilo kot republiške predpise.