Appeal allowed; temporary order denied due to lack of hard-to-replace damage evidence.

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"Predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

1. Zadrži se učinkovanje sklepa tožene stranke z dne 10.1.2003, po katerem se tožniku redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga z odpovednim rokom v trajanju 150 dni.

2. Ta začasna odredba velja do pravnomočno končanega tega individualnega delovnega spora.

3. Ev. pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitev te začasne odredbe se zavrne. "

[JEDRO]

Tožnik ni izkazal nastanka težko nadomestljive škode, saj bo v času odpovednega roka prejemal 100 % plačo, po izteku odpovednega roka pa se bo lahko prijavil kot iskalec zaposlitve in prejemal denarno nadomestilo pri zavodu za zaposlovanje. Tudi njegova navedba, da je starejši delavec (kar po določbi 201. člena ZDR/2002 sicer ni) ter da mora preživljati dva šoloobvezna otroka, ne da bi navedbo konkretiziral, ne zadostuje za utemeljitev začasne odredbe po tej predpostavki.

Do odpovedi pogodbe o zaposlitvi je prišlo zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela, zato ob izdaji začasne odredbe tožena stranka tožniku ne bi mogla zagotoviti dela, temveč bi mu morala plačevati le plačo, kar bi za toženo stranko nedvomno predstavljalo škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zadržalo učinkovanje sklepa tožene stranke z dne 10.1.2003, po katerem se tožniku redno odpoveduje pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga z odpovednim rokom 150 dni, odločilo je tudi, da ta začasna odredba velja do pravnomočnosti konkretnega individualnega delovnega spora.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga zavrnitev predloga. V pritožbi navaja, da je bil sklep izdan 11.1.2003, torej takoj po uveljavitvi novega zakona o delovnih razmerjih, zato dopušča možnost manjše relativne kršitve postopka. V družbi sindikat ni organiziran, zato se delavci obveščajo neposredno. Tožnik je bil seznanjen o nameravani odpovedi, upoštevan je bil odpovedni rok 150 dni, prejel bo tudi odpravnino. Tožnik nima statusa starejšega delavca, tožnik pa se ne more spuščati v oceno, ali neka dejavnost prinaša rezultate ali ne. Začasna odredba je nepotrebna, tožnik dela in prejema 100 % plačo, po zaključku odpovednega roka pa bo na zavodu za zaposlovanje prejemal nadomestilo. Tožniku še ni nastala nobena nenadomestljiva škoda in ni utrpel nobenih neugodnih posledic.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002), v zvezi s 366. členom ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 23.4.2003 predlagal tudi izdajo začasne odredbe, s katero je zahteval zadržanje učinkovanja sklepa, po katerem se mu redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnik je izdajo take začasne odredbe utemeljil s pogoji po 270. in 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS, št. 51/98, 75/2002) in sicer zaradi samovolje delodajalca, z verjetno izkazanim obstojem terjatve in s tem, da se s tako začasno odredbo prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Tožena stranka pa z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Tožnik je v predlogu še navajal, da je postopanje tožene stranke samovoljno, kar pa ni razlog za izdajo začasne odredbe na predlog tožnika, temveč z izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti, po določbi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je verjetnost obstoja terjatve izkazana in da je podana tudi nadaljnja predpostavka za izdajo začasne odredbe in sicer namen preprečitve nastanka težko nadomestljive škode, s predlagano začasno odredbo pa tožena stranka ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale tožniku.

Predpogoj za izdajo vsake začasne odredbe je, glede na naravo začasnih odredb kot sredstev zavarovanja, verjetno izkazan obstoj terjatve. To pomeni, da je izdaja začasne odredbe utemeljena le, če je verjetno, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Upoštevajoč navedena izhodišča je potrebno pri izdaji začasne odredbe za zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve ugotoviti, ali je upnik izkazal za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo zoper dolžnika nastala ter glede nedenarne terjatve v skladu z 2. odst. 272. člena ZIZ eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, zato, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Ne glede na sprejeto stališče sodišča prve stopnje na podlagi navedb v tožbi, da je terjatev verjetno izkazana, pa je napravilo napačen zaključek, da je izpolnjena predpostavka iz 2. odst. 272. člena ZIZ.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo tožene stranke o tem, da tožnik ni izkazal, da bi bila začasna odredba potrebna za to, da se z njo prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Tožnik v času odpovednega roka dela in prejema 100 % plačo, po izteku odpovednega roka pa se bo lahko prijavil kot iskalec zaposlitve in prejemal denarno nadomestilo pri zavodu za zaposlovanje. Tako ne bo ostal brez sredstev za preživljanje. Tožnik v predlogu tudi ni utemeljil nastanka nenadomestljive škode, saj je navedel le, da je starejši delavec (kar po določbi 201. člena ZDR/2002 tožnik ni) in da mora preživljati dva šoloobvezna otroka. Gola navedba o preživljanju otrok, brez konkretizacije še ne zadostuje za utemeljitev začasne odredbe po tej predpostavki. Poleg tega, pa mu bo morala tožena stranka v primeru uspeha v tem sporu nadomestiti vse izpadle dohodke iz delovnega razmerja. Tudi ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Do odpovedi pogodbe o zaposlitvi je očitno prišlo zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, zato ob izdaji začasne odredbe morala tožena stranka tožniku ne bi mogla zagotoviti dela, temveč bi morala plačevati le plačo, kar bi za toženo stranko nedvomno predstavljalo škodo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 358. člena ZPP v zvezi s 365. členom ZPP pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep, tako, da je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.