Appeal allowed; court remands case to first instance for recalculation of severance pay due to insufficient evidence.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Delavcu, ki mu je prenehalo delovno razmerje zaradi začetka stečajnega postopka na podlagi 106. člena ZPPSL po uveljavitvi novele ZJSRS (Uradni list RS, št. 53/99, tj. po 3.7.1999), pripada odpravnina kot trajno presežnemu delavcu po 3. odst. 36.f. člena ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo obstoj terjatev tožeče stranke do stečajne mase dolžnika X. d.d. - v stečaju iz naslova odpravnine v znesku 841.322,00 SIT in sklenilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu ZPP, predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz., da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi ponovno opozarja, da je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje v X. d.d. - v stečaju na podlagi 106. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS, št. 67/93 - 52/99) in ne kot trajno presežnemu delavcu in zato ni podan pravni temelj za izplačilo odpravnine. Meni, da je napačno razlogovanje sodišča prve stopnje, da je novela Zakona o jamstvenem skladu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 53/99 - ZJSRS - C) določila novo pravico delavcev iz delovnega razmerja v breme delodajalca. Svoje stališče dokazuje tudi z mnenjem Vlade RS, Služba za zakonodajo z dne 7.9.2000. Pravna podlaga za izplačilo vtoževane odpravnine bi bila po mnenju tožene stranke lahko podana le v ZPPSL. Pritožba tudi navaja, da sodišče ni preizkusilo višine odpravnine, temveč je le sledilo potrdilu stečajnega upravitelja, ki pa ne dokazuje pravilnost izračuna in njegovo verodostojnost.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno uporabilo materialno pravo, vendar ni v celoti razčistilo dejanskega stanja glede višine vtoževane odpravnine, zato ni mogoče preizkusiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da zakon o jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije (ZJSRS - Ur. l. RS, št. 25/97 - 22/2000) ni določil nove pravice iz delovnega razmerja za delavce, katerim je zaradi stečaja prenehalo delovno razmerje. Ta pravica je uveljavljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o jamstvenem skladu Republike Slovenije, ki je začel veljati dne 3.7.1999. V 19. členu ZJSRS - C je namreč določeno, da imajo delavci, ki jim delovno razmerje preneha zaradi insolventnosti delodajalca, pravico do odpravnine v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 22/99). To pravico zakon daje do uveljavitve novega Zakona o delovnih razmerjih. Postopek za uveljavljanje te odpravnine se izvede po predpisih o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (2. odst. 19. člena ZJSRS - C), kar pomeni, da morajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja, prijaviti terjatev iz naslova odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja v stečajnem postopku.

Delavcem, ki jim preneha delovno razmerje zaradi začetka stečajnega postopka na podlagi 106. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS, št. 67/93 - 52/99), torej od 3.7.1999 pripada tudi odpravnina kot trajno presežnim delavcem po ZDR. Kakšna je ta odpravnina je določeno v 3. odst. 36. f člena in sicer gre delavcu, ki je bil pri delodajalcu zaposlen najmanj dve leti odpravnina v višini polovice njegove povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje, kljub izrecnemu ugovoru tožene stranke že v odgovoru na tožbo ni zahtevalo od tožnika ustreznih podatkov. Tako ni ugotovilo, kakšno delovno dobo je tožnik dosegel pri delodajalcu, nad katerim je bil začet stečajni postopek, niti ne, kakšno plačo je prejemal v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Tožnik je uveljavljal odpravnino v znesku, kot jo je izračunal stečajni dolžnik (priloga A 2), vendar iz predloženega potrdila izhaja, da je izračunana odpravnina višja, kot bi šla tožniku glede na podatke v istem potrdilu o delovni dobi tožnika pri stečajnem dolžniku in o plači doseženi v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Tako je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na samo višino odpravnine utemeljena, saj pravilnosti prisojene višine odpravnine ni mogoče preizkusiti.

Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je ugotovitev obstoja terjatve naperjena proti stečajni masi dolžnika, čeprav iz izpiska sodnega registra izhaja, da je v registru še vedno vpisana X. d.d. - v stečaju, da torej stečajni dolžnik ni bil prodan kot pravna oseba. Zato ne pride v poštev določba 4. odst. 147. člena ZPPSL, po kateri se v primeru prodaje stečajnega dolžnika nadaljuje postopek zoper stečajno maso. Na to napako bo moralo opozoriti sodišče prve stopnje tožnika, da bo ustrezno popravil tožbeni zahtevek.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, da bo lahko sodišče prve stopnje po dopolnjenem dokaznem postopku o zahtevku ponovno odločilo.

Pritožbeno sodišče je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo v skladu z določbo 3. odst. 165. člena ZPP.