Labor court dismisses appeal upholding employer's transfer order despite private car reimbursement offer.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pri razporeditvi delavca iz kraja v kraj je prepuščeno izbiri delavca, ali bo za prevoz na delo in z dela uporabil lastno prevozno sredstvo ali javno prevozno sredstvo. Pri presoji zakonitosti take razporeditve je po določbi 32. člena Kolektivne pogodbe elektrogospodarstva (Uradni list RS, št. 38/96) odločilen čas, ki se za pot na delo in z dela porabi z javnimi prevoznimi sredstvi, zato sklep delodajalca, da delavcu pripada kilometrina za prevoz na delo z osebnim avtom, ne more vplivati na zakonitost razporeditve.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu tožnika in izdalo začasno odredbo, s katero je do pravnomočnega zaključka tega delovnega spora zadržalo izvršitev odločbe direktorja tožene stranke št. 16 z dne 1.7.1999 in odločbe komisije za varstvo pravic tožene stranke št. NT/pb-154/7 z dne 13.9.1999. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka, smiselno iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče v obrazložitvi sklepa navedlo, da tožena stranka ni v odrejenem osemdnevnem roku predložila sistemizacije. Ta podatek je napačen, saj rok osmih dni še ni iztekel. V kolikor je začasna odredba utemeljena na tem dejstvu, je sklep sodišča preuranjen. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, da je tožnik prejel dopolnilno odločbo oz. odločbo št. 154/18 z dne 3.12.1999, s katero se mu odobrava prevoz na delo iz kraja bivanja v Novo Gorico z lastnim prevoznim sredstvom ter zagotavlja povračilo skladno z zakonom in veljavnimi akti družbe. S tem je tožena stranka zagotovila, da bo trajanje delavčevega prihoda na delo in povratka z dela zagotovo v okviru določb kolektivne pogodbe, zato odpade potreba po začasni odredbi.

Pritožba ni utemeljena.

Okoliščina, da tožena stranka še ni predložila sodišču akta o sistemizaciji, za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe ni odločilnega pomena, zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že iz do sedaj zbranih dokazov oz. podatkov razvidno, da razporeditev tožnika v drug kraj ni bila skladna z 32. členom Kolektivne pogodbe elektrogospodarstva (Ur. l. RS, št. 38/96). Po tej določbi je delavca mogoče razporediti iz kraja v kraj brez njegove privolitve le, če so delavcu v kraju dela zagotovljeni enakovredni bivalni pogoji in možnost šolanja otrok (1. alinea 1. odstavka), če predhodni pogoj ni izpolnjen, pa le, če je zagotovljen javni prevoz na delo in z dela in če pot na delo in z dela z uporabo javnega prevoza v normalnih okoliščinah in ob upoštevanju celotnega časa, od odhoda na delo do začetka dela in od zaključka dela do vrnitve na dom, ne traja več kot tri ure, za matere delavke z otrokom do treh let starosti pa ne več kot 2 uri (2. alinea 1. odstavka tega člena). Iz predloženih voznih redov namreč izhaja, da pot na delo in z dela na relaciji Sežana - Nova Gorica traja več kot tri ure, po spremembi delovnega časa pri toženi stranki (priloga A 17) od 1. novembra 1999 dalje pa glede na slabe prometne povezave še bistveno več, kot je to po citirani določbi dopustno. To pomeni, da gre res za očitno nezakonito ravnanje tožene stranke, ki ga je mogoče označiti kot samovoljno, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Za izdajo začasne odredbe, s katero se preprečuje samovoljno ravnanje oz. odvrne nenadomestljiva škoda, so torej izpolnjeni pogoji iz 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94), pri čemer dejstvo, da je tožena stranka pripravljena tožniku poravnati stroške prevoza z lastnim prevoznim sredstvom in mu je v ta namen izdala ustrezni sklep, ni relevantno. Delavčevi izbiri in odločitvi je namreč prepuščeno, ali bo za prevoz na delo in z dela uporabil lastno prevozno sredstvo (če ga ima), pri presoji zakonitosti razporeditve v drug kraj pa je odločilen čas, ki se za pot na delo in z dela porabi z javnimi prevoznimi sredstvi.

Ker je tožnik vložil spremenjen predlog za izdajo začasne odredbe, oblikovan v skladu z že zavzetim stališčem pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1551/99 z dne 18.11.1999, za predlagano začasno odredbo pa so zakoniti pogoji izpolnjeni, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.