Appeal court rejects correction of final judgment via supplementary order due to substantive error changing debt nature.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v razmerju do drugega toženca spremeni tako, da se predlog za izdajo popravnega sklepa v tem obsegu zavrne.

II. 2. Tožeča stranka je dolžna drugemu tožencu v roku 15 dni plačati 147,24 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

[JEDRO]

Čeprav je tožeča stranka s tožbenim tenorjem terjala solidarno zavezo tožencev, je sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe na podlagi pripoznave v sporu majhne vrednosti besedo „solidarno“ izpustilo iz izreka. Tožeča stranka se ni pritožila, sodba je postala pravnomočna. Tožeča stranka sedaj trdi, da gre za očitno pisno pomoto, ki jo je mogoče odpraviti s popravnim sklepom. Čeprav bi bilo na podlagi podatkov v spisu res mogoče zaključiti, da gre res za napako sodišča, ta ni take vrste, da bi jo bilo mogoče popraviti s popravnim sklepom.

Sodišče prve stopnje ob izdaji sodbe na podlagi pripoznave ni odločilo o celotnem zahtevku (deljiva obveznost je nekaj manj od solidarne, ki je bila predlagana v tožbenem tenorju), tako napako pa je mogoče sanirati bodisi s predlogom za izdajo dopolnilne sodbe (325. člen ZPP) bodisi s pritožbo, utemeljeno z očitkom, da gre za neskladje med izrekom in obrazložitvijo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), pri čemer sta oba instituta vezana na rok – 15 dni od vročitve sodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je izdalo popravni sklep, s katerim je sodbo na podlagi pripoznave, izdano v sporu majhne vrednosti, popravilo tako, da je k zavezi tožencev, da tožeči stranki plačata 1.260,65 EUR z obrestmi, dodalo/vstavilo besedo „solidarno“.

2. Drugi toženec (v nadaljevanju: toženec) v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da ne gre za tehnično pomanjkljivost, zato je ni mogoče odpraviti s popravnim sklepom. S spremembo obveznosti iz deljive v solidarno je sodišče odločilo v škodo toženca, pri čemer je sam svojo obveznost (tj. polovico celotne) že plačal. Dodaja, da neskladja med izrekom in obrazložitvijo sodbe ni mogoče popraviti s popravnim sklepom, saj sodišče o delu zahtevka ni odločilo. Za tak primer je predviden institut dopolnilne sodbe, pri čemer ZPP določa rok 15 dni, v katerem mora stranka to predlagati, tega pa tožeča stranka ni naredila. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V skladu z določbo prvega odstavka 328. člena ZPP lahko sodišče kadar koli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote v sodbi.

5. Pritožbeno sodišče sodi, da dodana/vstavljena beseda „solidarno“ v izrek pravnomočne sodbe na podlagi pripoznave ni ne računska niti druga očitna pisna pomota, ki bi jo bilo mogoče odpraviti s popravnim sklepom. Gre za vsebinski popravek, saj se obveznost tožencev s tem spreminja iz deljive v solidarno, s čimer se pritožnikova zaveza do tožeče stranke bistveno predrugači(1). Vsebinskih napak sodišče s popravnim sklepom ne more popraviti.

6. Pritožnik pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ob izdaji sodbe na podlagi pripoznave ni odločilo o celotnem zahtevku (deljiva obveznost je nekaj manj od solidarne, ki je bila predlagana v tožbenem tenorju), tako napako pa je mogoče sanirati bodisi s predlogom za izdajo dopolnilne sodbe (325. člen ZPP) bodisi s pritožbo, utemeljeno z očitkom, da gre za neskladje med izrekom in obrazložitvijo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), pri čemer sta oba instituta vezana na rok – 15 dni od vročitve sodbe. Tožeča stranka je predlog za izdajo popravnega sklepa vložila 10. 2. 2016, tj. več let po prejemu sodbe (24. 8. 2010), zato njenega predloga niti ni mogoče obravnavati v luči teh institutov.

7. Za izdajo izpodbijanega sklepa torej ni bilo pravne podlage, zato je višje sodišče pritožbi drugega toženca ugodilo in v skladu s 3. točko 365. člena ZPP izpodbijani sklep v razmerju do pritožnika spremenilo tako, da je predlog za izdajo popravnega sklepa v tem obsegu zavrnilo.

8. Toženec je s pritožbo uspel, zato mu je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške: 33,00 EUR sodne takse in 91,80 EUR za sestavo pritožbe (z 22 % DDV pa 112,00 EUR) ter 2,24 EUR materialnih stroškov.

Op. št. (1): Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (395. člen OZ).