Court dismisses appeal against court fee order, upholding first instance rejection of fee relief due to lack of financial hardship proof.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe higher court rejected the appellant's appeal against the first instance court's decision to deny a fee relief application. The appellant argued that economic crisis conditions justified fee reduction, but failed to provide specific evidence of their own financial distress beyond general claims. The court ruled that bank records confirmed sufficient funds and that immediate payment would not harm the business, thus upholding the original order.
Legislator headnote
AI generatedZakon o sodnih taksah (ZST); 365. člen ZPP: An appeal against a refusal of court fee relief is dismissed if the appellant fails to substantiate financial hardship with concrete evidence, and the first instance court's factual findings regarding the appellant's liquidity are not contradicted.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
[JEDRO]
Toženka ne prereka ugotovitev sodišča prve stopnje (ki temeljijo na dopisu banke), da ima prilive na račun in da v letošnjem letu ni bilo blokad na računu. Ob takih dejanskih ugotovitvah, kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa, tudi pritožbeno sodišče ne more (materialnopravno) presoditi drugače: takojšnje plačilo sodne takse v višini 33,00 EUR ne bo ogrozilo dejavnosti toženke.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek.
2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi navaja, da sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je predlog podala zaradi znižanja obsega gradbenih aktivnosti, ker je naročil za dela vse manj, vlogi pa je priložila obrazec po ZST-1. Ker o vlogi ni bilo odločeno od izteka roka po plačilnem nalogu, je bilo podjetje prisiljeno pridobiti posojilo za poplačilo takse in jo je tudi že plačalo. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Drži, da imajo v času gospodarske krize likvidnostne težave mnoge gospodarske družbe, vendar bi morala tožena stranka izkazati, da mednje sodi tudi sama(1), pa tega ni storila prav z ničimer. V pritožbi zgolj pavšalno navaja, da je bilo dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje nepopolno ugotovljeno, a ne pove, v katerem delu oziroma zakaj. Tako ne prereka ugotovitev sodišča prve stopnje (ki temeljijo na dopisu banke), da ima tožena stranka prilive na račun in da v letošnjem letu ni bilo blokad na računu. Ob takih dejanskih ugotovitvah, kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa, tudi pritožbeno sodišče ne more (materialnopravno) presoditi drugače: takojšnje plačilo sodne takse v višini 33,00 EUR ne bo ogrozilo dejavnosti tožene stranke.
5. Pritožnica tudi ne navede, katere absolutno bistvene kršitev naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje (razen zatrjevanega neskladja med izrekom in obrazložitvijo, ki očitno ni podano), višje sodišče pa jih v okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP) tudi ni zasledilo, zato je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.
Op. št. (1): Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18. 3. 2015, opr. št. II Cpg 360/2015.