Appeal dismissed; first instance court correctly suspended proceedings pending Constitutional Court ruling on constitutionality.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je prekinilo postopek, ne da bi samo vložilo zahtevo za oceno ustavnosti. To je storilo, ker je tako zahtevo že vložilo Vrhovno sodišče. Tako izjemo dopušča tretji odstavek 23. člena Zakona o ustavnem sodišču. Prav to, namreč da sodišču ni treba sprožati lastnega postopka pred Ustavnim sodiščem, je bistveni domet te zakonske norme.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je po uradni dolžnosti prekinilo predmetni pravdni postopek do končne odločitve Ustavnega sodišča o zahtevku za oceno ustavnosti 12. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP). V razlogih svoje odločitve je navedlo, da je Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 27/2013 zahtevalo navedeno presojo ustavnosti, samo pa bi moralo pri odločitvi o tu vtoževanem tožbenem zahtevku uporabiti tudi sporno določilo 12. člena, zato je uporabilo tretji odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču in postopek prekinilo na podlagi 6. točke prvega odstavka 205. člena ZPP.

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je tožnik vložil tožbo po pričetku veljavnosti ZPŠOIRSP, zato ne pride v poštev ugovor zastaranja, s katerim se je Vrhovno sodišče ukvarjalo v zadevi II Ips 271/2013, kar je pomanjkljivost ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijani odločbi. Nadalje navaja, da prekinitev postopka ni obligatorna, temveč diskrecijska pravica sodišča, zato bi moralo sodišče prve stopnje pred odločitvijo pridobiti izjavi strank. Ker tega ni storilo, je podana absolutno bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dodaja še, da je v njenem interesu, da se tovrstni postopki čim hitreje zaključijo, saj bo v nasprotnem kršena pravica tožnika do sojenja v razumnem roku, tudi te odškodnine pa bo morala plačevati tožena stranka. Tudi to okoliščino bi moralo sodišče upoštevati. Predlaga razveljavitev sklepa.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V opisani procesni situaciji (1. točka te obrazložitve) je odločitev sodišča prve stopnje povsem pravilna. Četudi gre res za diskrecijsko pravico sodišča, ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje pred odločitvijo v tovrstnem primeru pred odločitvijo pridobiti izjavi pravdnih strank. Sodišče je tisto, ki presoja, ali (bo) mora(lo) pri odločitvi o obravnavanem tožbenem zahtevku uporabiti zakonsko določbo, v zvezi s katero je Vrhovno sodišče pred Ustavnim sodiščem že zahtevalo presojo ustavnosti. Sicer pa beseda „lahko“ v zakonski normi tretjega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču pomeni (poleg presoje, ali sporno normo sploh uporabiti) predvsem, da sodišču ni treba sprožiti lastnega postopka za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona, temveč postopek prekine in se „pridruži“ zahtevi, začeti na pobudo Vrhovnega sodišča(1). Pritožbeno sodišče je pritožbo zato zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče kljub vsemu opozarja, da je bila medtem že sprejeta končna odločitev Ustavnega sodišča v zvezi s podano zahtevo Vrhovnega sodišča, in sicer jo je Ustavno sodišče zavrglo s sklepom U-I-142/15 z dne 5. 5. 2016. Ker postopka za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje pri izpodbijani odločitvi, ni več, niso več podani razlogi za prekinitev po tretjem odstavku 3. člena Zakona o ustavnem sodišču, zato bo moralo sodišče prve stopnje po prejemu tega sklepa nemudoma nadaljevati s postopkom. Pritožbeno sodišče še pripominja, da pa ni nobene ovire, da se prvostopenjsko sodišče ne bi odločilo za vnovično prekinitev postopka, in sicer po prvem odstavku 23. člena Zakona o ustavnem sodišču, če bo/bi ocenilo, da je zakon ali del zakona (konkretno: ZPŠOIRSP), ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, za kar bo moralo ob morebitni ponovni prekinitvi postopka v sklepu o njej navesti razloge, obenem seveda vložiti lastno zahtevo za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem.

Op. št. (1): Tako Ustavno sodišče v sklepu U-I-142/15 z dne 5. 5. 2016, 6. točka obrazložitve in opomba 7 (Glej: Poročevalec RS, št. 14/07 z dne 9. 3. 2007).