Appeal dismissed; applicant failed to prove inability to present evidence earlier due to lack of fault.

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker je prvo sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da dokazov ni mogla predložiti že prej, sodišču v nadaljevanju ni bilo potrebno ugotavljati drugega pogoja – ali so novi dokazi takšni, da bi lahko pripeljali do ugodnejše odločbe za tožečo stranko.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom predlog tožeče stranke za obnovo postopka zavrnilo (točka 1 izreka sklepa). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženima strankama povrniti stroške postopka v znesku 310,67 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se je v roku iz vseh možnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožila tožeča stranka. Navaja, da je že Vrhovno sodišče (dovoljena revizija) smiselno navedlo, da tožnika za obstoj upravnega postopka nista vedela, ker nista bila stranki upravnega postopka, v katerem so se nahajale štiri predpogodbe. Prav ta okoliščina je odločilnega pomena za presojo njune zadostne procesne skrbnosti glede ponujenih novot. Sodišče je skopo presodilo, da sta bila tožnika neskrbna, saj je priča A. A. st. izpovedal, zaslišan kot priča, da bodo zmagali v postopku.

Opozarja, da tudi A. A. st. v postopku P 90/2009 ni bil stranka, pač pa pooblaščanec in priča. Pravne posledice neskrbnega ravnanja lahko zadenejo le stranko. Stranki sta za obstoj predpogodbe izvedeli najprej 20. 4. 2012, ko jima jih je izročil A. A. st. Sodišče tega dejstva nezakonito ni presojalo, ker ni zaslišalo stranke v postopku, pač pa le pričo A. A. st. Tožnika sta že v predlogu povedala, da dokazov nista mogla predlagati že tekom rednega postopka, saj za njih sploh nista vedela. Tudi nista imela nobenega indica, da bi iskala dokaze v upravnem postopku, sama pa nista bila stranki v postopku.

Očitek sodišču, da tožnika nista ravnala dovolj skrbno ni pravno vzdržen. Pritožba poudarja, da za dokaze nista vedela in tudi nista bila dolžna vedeti. Sodišče je z napadeno odločitvijo postavilo previsoke standarde – stranka ni vedela in ni bila dolžna vedeti za obstoj spisa, to pa je ovira za vpogled v spis. Sodišče meni, da ni bilo ovir za vpogled v spis, spregleda pa, da tudi ni bilo razlogov za vpogled. V letu 2009 je tožeča stranka iskala pogodbe, ki jih tožena stranka ni želela predložiti sodišču, pa tudi sicer je bil odgovor tožene stranke, da ne obstajajo, zato je bilo iskanje opuščeno.

Šele F. je ob priliki pregleda dokumentacije razkril dejstvo pridobitve gradbenega dovoljenja pred Upravno enoto Kamnik s predpogodbami. Sodišče bi glede na ugotovljeno moralo presojati dejstvo, ali je priča sploh vedela, kaj išče. Sodišče bi moralo izvesti dokaz z zaslišanjem strank o dejstvu vedenja in neskrbnosti, tako pa je gradilo na izpovedi prič A. st. in F. Neutemeljen je dvom sodišča v verodostojnost pričevanja priče F., ki ni izpovedal nič drugega kot golo dejstvo najdbe dokumentov. Nadalje pritožba očita sodišču, da vodi postopek izven vseh okvirov ZPP – da je minilo več kot pol leta od odločb Vrhovnega sodišča do razpisa naroka; da predlog za obnovo postopka ni vročilo nasprotni stranki; da toženi strani ni dalo roka 15 dni za opredelitev do predloga; da bi moralo stranke v postopku obravnavati enako.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek pred drugim sodnikom, vse s stroškovno posledico.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka temelji predlog za obnovo postopka na določilo 10. točke 394. člena ZPP ki določa, da se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan lahko obnovi, če stranka izve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

5. Novi dokazi v smislu citiranega določila ZPP so (zgolj) tisti, za katere stranka v pravnomočno končanem postopku ni vedela ali ni imela možnosti, da bi jih uporabila do trenutka, ko je v tem postopku še lahko predlagala nove dokaze (praviloma do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo – 286. člen ZPP). V primeru predloga za obnovo postopka zaradi novih dokazov je pogoj za dovoljenost tudi ta, da stranka izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Izkazati mora tudi, da glede tega dokaza ni ravnala (procesno) neskrbno. Zahtevana procesna skrbnost je pravni standard, katerega vsebino glede konkretne okoliščine primera napolnjuje sodna praksa.

6. A. A. st. je ves čas postopka sodeloval, sprva kot pooblaščanec, sedaj pa kot priča. Zadevo je dobro poznal. Že v teku postopka je podal na občino zahtevo za dokumente, a je bil odgovor, da dokumentov nimajo. S tem odgovorom občine se je zadovoljil, dokumente pa je pričel ponovno iskati (očitno jih je na upravni enoti tudi dobil) po pravnomočnosti sodbe. Iskanje dokumentov je opustil ker je mislil, da bodo tožbo dobili. Vzrok za to, da tožeča stranka z iskanjem dokumentov ni nadaljevala in jih še pravočasno pridobila ni v dejstvu, da ni bila stranka upravnega postopka, kjer so se dokumenti nahajali, pač pa v prepričanju, da bodo s tožbo uspeli. Neuspeh v pravdi je bil zato vzrok za nadaljnje aktivno iskanje. Glede na prej povedano je zaključek prvega sodišča, da tožnika listin, na katere se sklicujeta v predlogu za obnovo postopka nista priložila prej, pripisati izključno njuni neskrbnosti, je zato pravilen.

7. Ker je prvo sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da dokazov ni mogla predložiti že prej, sodišču v nadaljevanju ni bilo potrebno ugotavljati drugega pogoja – ali so novi dokazi takšni, da bi lahko pripeljali do ugodnejše odločbe za tožečo stranko.

8. Na ostala obširna pritožbena navajanja pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za rešitev zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera. Zaključi izpodbijanega sklepa so tudi materialnopravno pravilni. Do kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.