Appeal dismissed; dog owner liable for damages due to failure to prove adequate control and supervision.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvi toženec mora v osmih dneh povrniti tožeči stranki 214,19 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od devetega dne).

[JEDRO]

Prvi toženec ni dokazal, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo, spričo česar je odškodninsko odgovoren za nastalo škodo po drugem odstavku 158. člena OZ. Prvi toženec bi moral dokazati, da je nadzorstvo psa prilagodil razmeram in situaciji, ki bi jo moral in mogel pričakovati. V tej zvezi pa ne zadostujejo trditve, da se je pes gibal pod nadzorstvom postavljenega skrbnika znotraj ograjenega zasebnega zemljišča. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se je pes nekontrolirano gibal zunaj ograjenega zasebnega zemljišča in je v nočnem času (ob slabi vidljivosti) nemudoma in nepričakovano pritekel na cesto tako, da je z desne strani skočil pred vozilo družbe. Že samo dejstvo, da je pes pobegnil izven ograjenega zemljišča, kaže na to, da lastnik psa ni poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo.

[OBRAZLOŽITEV]

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 17.2.2016, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora prvi toženec v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki znesek 2.274,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.2014 dalje. Poleg tega je sodišče prve stopnje prvega toženca obsodilo tudi na plačilo pravdnih stroškov v razmerju do tožeče stranke na znesek 825,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil prvi toženec po svoji pooblaščenki in predlagal pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodba prve stopnje namreč nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ta dejstva nejasna, poleg tega pa je med odločilnimi dejstvi in pisnimi dokazi oziroma zapisniki o izvedbi dokazov nasprotje. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo tudi dejansko stanje, saj ni upoštevalo, da je prvi toženec za psa zagotovil boks. Do nesreče je prišlo, ko je bil pes izven boksa in se je gibal pod nadzorom postavljenega skrbnika znotraj ograjenega zasebnega zemljišča. Psu tudi nikoli ni bilo omogočeno prosto gibanje brez potrebnega in ustreznega varstva in nadzora. Sodišče prve stopnje ni konkretiziralo standarda zadostnega varstva in nadzora nad psom. Plačilo globe ne predstavlja pravnomočne sodbe, izdane v kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo soprispevka tožeče stranke.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba prvega toženca ni utemeljena.

V konkretnem primeru je predmet pritožbenega izpodbijanja sodba, s katero je bil na prvi stopnji končan postopek v sporu majhne vrednosti. To sodbo pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen v zvezi s 480. členom ZPP), kar pomeni, da pritožbeni očitek v smeri zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo, konkretno določbo drugega odstavka 158. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Za škodo, ki jo povzroči domača žival (v konkretnem primeru pobegli pes), je odgovoren njen imetnik (v konkretnem primeru prvi toženec kot lastnik pobeglega psa), razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje (glede na trditveno in dokazno breme, ki je bilo na prvem tožencu) pravilno zaključilo, da prvi toženec ni dokazal, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo, spričo česar je odškodninsko odgovoren za nastalo škodo po drugem odstavku 158. člena OZ. Prvi toženec bi moral dokazati, da je nadzorstvo psa prilagodil razmeram in situaciji, ki bi jo moral in mogel pričakovati. V tej zvezi pa ne zadostujejo trditve, da se je pes gibal pod nadzorstvom postavljenega skrbnika znotraj ograjenega zasebnega zemljišča. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se je pes nekontrolirano gibal zunaj ograjenega zasebnega zemljišča in je v nočnem času (ob slabi vidljivosti) nemudoma in nepričakovano pritekel na cesto tako, da je z desne strani skočil pred vozilo družbe P. d.o.o., (prišlo je do trka in na vozilu je nastala materialna škoda, katere povrnitev v konkretni pravdi uveljavlja tožeča stranka od lastnika psa - prvega toženca). Že samo dejstvo, da je pes pobegnil izven ograjenega zemljišča, kaže na to, da lastnik psa ni poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo(1). Da bi se v obravnavani zadevi lastnik psa razbremenil svoje odškodninske odgovornosti, bi moral dokazati, da je do pobega psa prišlo iz določenega razloga (na primer nenadejanega ravnanja tretje osebe, ki je tik pred pobegom naredila luknjo v ograji ali je na kakšen drug način proti volji in pričakovanju lastnika psa omogočila pobeg psa), ki ga razumen in pozoren lastnik psa sploh ni mogel pričakovati.

Ne drži tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo morebitnega prispevka tožeče stranke k nastali materialni škodi. V tej zvezi je namreč sodišče prve stopnje zelo jasno ugotovilo, da je žival v nočnem času nenadoma in nepričakovano pritekla na cesto, oziroma skočila pred omenjeno vozilo, ki je tedaj vozilo v skladu z dovoljeno hitrostjo. Zaradi tega je sodišče prve stopnje materialnopravno utemeljeno zaključilo, da ni mogoče slediti očitku tožene stranke, da je tožeča stranka kakorkoli (so)prispevala k škodnemu dogodku.

Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje tudi ni obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP(2), saj so v obrazložitvi sodbe navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa tudi niso v nobenem nasprotju s pisnimi dokazili oziroma z zapisniki o izvedenih dokazih.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo prvega toženca zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo pritožbene stroške v višini 214,19 EUR (sestava odgovora 375 odvetniških točk, materialni stroški 2 % in 22 % DDV).

op. št. 1: Če je pes pobegnil je več kot očitno, da ograja okrog zasebnega zemljišča ni bila takšna, da bi psu onemogočala pobeg izven tega zemljišča in da pes ni bil pod nadzorstvom postavljenega skrbnika.

op. št. 2: Očitki v tej zvezi so podani posplošeno in docela nekonkretizirano.