Administrative court dismisses veteran status claim due to lack of police order evidence for barrier defense.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Sodišče se strinja z ugotovitvami prvostopnega in drugostopnega organa, da pogoji za priznanje statusa vojnega veterana tožniku po točki d) 7. alinee 2. člena ZVV niso izpolnjeni. Iz dopisa policijske uprave namreč izhaja, da ni evidentirano, da bi bil tožnik na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključen v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir na območju spopadov.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Pesnica zavrnila tožnikov zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana, vpisa v evidenco vojnih veteranov in izdajo izkaznice vojnega veterana. V ugotovitvenem postopku je prvostopni organ opravil poizvedbe na Policijski upravi Maribor, ta pa ga je z dopisom z dne 17. 6. 2015 obvestila, da so opravili vpogled v arhivsko gradivo in ugotovili, da v evidencah Policijske uprave Maribor ni zavedeno, da bi bilo tožniku s strani policije odrejeno sodelovanje v barikadi v Štrihovcu. Upravni organ je zaslišal tudi tožnika, ki je povedal, da se z odgovorom Policijske uprave Maribor ne strinja in da je na barikadi v Štrihovcu varoval tanke, tovornjake in drugo opremo. Ministrstvo za obrambo je izdelalo pregled območij oboroženih spopadov v Republiki Sloveniji v času od 26. 6. 1991 do 7. 7. 1991, v tem pregledu pa je območje Štrihovca navedeno kot območje, kjer so dne 28. 6. 1991 potekali spopadi. Prvostopni organ tako ne dvomi, da je bila barikada postavljena, vendar pa iz evidenc ne izhaja, da bi bil tožnik na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključen v opravljanje nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir na območju spopadov v Štrihovcu. Glede na to, da tožnik ni evidentiran v uradnih evidencah Policijske uprave Maribor, upravni organ priče, ki jo je predlagal tožnik, ni zaslišal. Ker je prvostopni organ ugotovil, da pogoji za priznanje statusa vojnega veterana niso izpolnjeni, je v skladu s 1. členom Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV) in točko d) 7. alinee 2. člena ZVV tožnikovo vlogo zavrnil.

2. Tožnik se je zoper takšno odločitev pritožil, pristojno ministrstvo pa je njegovo pritožbo zavrnilo. Tudi drugostopni organ ugotavlja, da tožnik ni zaveden v evidenci oseb, za katere je policija med vojaško agresijo na Republiko Slovenijo leta l991 izdala odredbo o njihovi vključitvi v opravljanje nalog, ki se nanašajo na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir. Iz tožnikove vloge, njegovega zaslišanja in pritožbe pravzaprav ni mogoče ugotoviti oziroma natančneje določiti dneva oziroma obdobja med vojaško agresijo leta 1991, ko naj bi tožnik po odredbi policije opravljal naloge varovanja barikad oziroma drugih ovir, saj tožnik oboroženih spopadov z borbenimi enotami JLA, tedanjega agresorja na Republiko Slovenijo, niti ne opisuje niti ne omenja. Tožnik za svoje trditve, da bi naj bil po nalogu policije vključen v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na varovanje barikad in drugih ovir, ni predložil nobenih dokazov. Tožnikov opis dogodkov in okoliščin v zvezi z njegovim preprečevanjem tatvin in protipravnega prilaščanja blaga in opreme s tovornih vozil v koloni ter iz zapuščenih tankov JLA v močvirju pri Štrihovcu s strani tam prisotnih civilnih oseb, se nanaša na obdobje po končanem oboroženem spopadu med tankovsko kolono JLA ter pripadniki TO in policije na obravnavanem območju, ne pa na čas oboroženih spopadov, torej na čas neposrednega bojnega delovanja, kot to zahteva določba 2. člena ZVV, na podlagi katere tožnik uveljavlja status vojnega veterana.

3. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri prosi za ponovno proučitev zadeve. Navaja, da je na prošnjo policista čuval in varoval ukradene akumulatorje in druge stvari, orožje itd.. Navaja še, da se priča mora najti in smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila vloga tožeče stranke zavrnjena, ker tožnik ni dokazal, da bi v obdobju od 26. 6. do 18. 7. 1991 sodeloval pri obrambi Republike Slovenije pred vojaško agresijo nekdanje JLA na način in pod pogoji, ki jih za priznanje statusa vojnega veterana predpisuje ZVV. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

7. Tožnik je dne 18. 5. 2015 vložil zahtevo za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov ter izdajo izkaznice vojnega veterana. V vlogi navaja, da je po odredbi policije varoval tovornjake tujcev, ki so bili na barikadi v Štrihovcu ter tanke, ki so ostali v močvirju v Štrihovcu.

8. Tožnik je torej svojo zahtevo vložil na podlagi določila točke d) 7. alinee 2. člena ZVV, na to pa se materialnopravno opira tudi izpodbijana odločba. V skladu s to določbo je vojni veteran oseba, ki je bila na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključena v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir.

9. Sodišče se strinja z ugotovitvami prvostopnega in drugostopnega organa, da pogoji za priznanje statusa vojnega veterana tožniku po točki d) 7. alinee 2. člena ZVV niso izpolnjeni. Iz dopisa Policijske uprave Maribor z dne 17. 6. 2015 namreč izhaja, da ni evidentirano, da bi bil tožnik na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključen v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir na območju spopadov v Štrihovcu. Sodišče pa se strinja tudi z zaključkom drugostopnega organa, da se tožnikov opis dogodkov in okoliščin v zvezi z njegovim preprečevanjem tatvin in protipravnega prilaščanja blaga in opreme s tovornih vozil v koloni ter iz zapuščenih tankov JLA v močvirju pri Štrihovcu s strani tam prisotnih civilnih oseb, nanaša na obdobje po končanem oboroženem spopadu med tankovsko kolono JLA ter pripadniki TO in policije na obravnavanem območju, ne pa na čas oboroženih spopadov obeh navedenih strani.

10. Po presoji sodišča so bila v ugotovitvenem postopku pred upravnim organom ugotovljena vsa za odločitev relevantna dejstva in glede na zgoraj navedeno materialnopravno podlago izvedba dokaza z zaslišanjem prič ni bila potrebna.

11. Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj njena oprava glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve ne bi v ničemer vplivala na odločitev (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).