Supreme Court dismisses appeal for lack of serious legal issue or severe consequences under administrative law.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

V obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem bi bili pravica ali obveznost izraženi v denarni vrednosti, saj gre za odločanje o procesni upravičenosti vložitve zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici (drugi odstavek 88. člena ZDavP-2) in zahteve za ugotovitev ničnosti odločbe.

Splošno in načelno vprašanje, ki ga v reviziji navaja revidentka, zahtev za dovoljenost revizije ne izpolnjuje.

Revidentka s svojimi splošnimi navedbami, da ima odločitev o plačilu davka zanjo že sama po sebi hude posledice in predstavlja hudo finančno breme, izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi ni izkazala.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentke) zoper odločbo Ministrstva za finance, št. DT 499-10-569/2014 z dne 25. 9. 2014, s katero je tožena stranka v 1. točki izreka zahtevo za odpravo odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 42270-20/78/2013-1 z dne 20. 6. 2013, po nadzorstveni pravici zavrnila. Z 2. točko izreka izpodbijane odločbe je zavrnila tudi zahtevo za ugotovitev ničnosti zgoraj navedene odločbe davčnega organa. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da revidentka zoper odločbo o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti ni vložila pritožbe. Ker gre za pravnomočno rešeno zadevo, se v skladu s 44. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) vanjo z izrednimi pravnimi sredstvi po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ne more več posegati. Določbe ZUstS so namreč specialne.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 1., 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 85. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih), ali pri obveznosti plačati določen znesek (prim. sklep Ustavnega sodišča RS U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v več sklepih (prim. X Ips 472/2009 z dne 31. 3. 2010, X Ips 301/2011 z dne 12. 10. 2011 in X Ips 199/2010 z dne 19. 1. 2012).

6. V obravnavani zadevi po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za spor, v katerem bi bili pravica ali obveznost izraženi v denarni vrednosti, saj gre za odločanje o procesni upravičenosti vložitve zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici (drugi odstavek 88. člena ZDavP-2) in zahteve za ugotovitev ničnosti odločbe (prvi odstavek 279. člen ZUP). Glede na navedeno pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen (smiselno enako npr. sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 154/2013 z dne 6. 6. 2013 in X Ips 89/2011 z dne 5. 5. 2011).

7. Revidentka v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 uveljavlja dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja in v zvezi s tem navaja: „

v konkretnem primeru se rešuje pomembno pravno vprašanje, povezano z odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti na podlagi neustavnih Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin in Zakona o uravnoteženju javnih financ, zaradi česar so davčni zavezanci neutemeljeno in neupravičeno, predvsem pa v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom morali plačati davek na nepremično premoženje večje vrednosti na neustavni podlagi

“.

8. P

o presoji Vrhovnega sodišča s to trditvijo revidentka uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije ni izpolnila. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips

286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010). Splošno in načelno

vprašanje, ki ga v reviziji navaja revidentka, teh zahtev ne izpolnjuje.(1) K temu ne pripomore, da v reviziji navaja „o tem več v točki IV“, saj je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo,da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revidentka zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, za dovoljenost revizije ne zadostuje (enako npr. sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 135/2009 z dne 3. 2. 2011 in X Ips 287/2012 z dne 11. 7. 2012).

9. Revidenka tudi ni izkazala, da je v tej zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1), kar prav tako uveljavlja.

10. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Revidentka pa s svojimi splošnimi navedbami, da ima odločitev o plačilu davka zanjo že sama po sebi hude posledice in predstavlja hudo finančno breme, izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi ni izkazala.

11. Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je

Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

12. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (

prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem

postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Primerjaj sklepi VSRS X Ips 363/2012 z dne 17. 10. 2012, X Ips 274/2011 z dne 24. 5. 2012, X Ips 457/2012 z dne 10. 4. 2013 in X Ips 272/2013 z dne 2. 10. 2013.