Supreme Court dismisses appeal for lack of serious legal issue and severe consequences in administrative litigation. The applicant failed to prove severe consequences or a significant legal issue. The court rejected the appeal as inadmissible under the Administrative Litigation Act. The applicant failed to meet the burden of proof for appeal admissibility. The court held that mere expectation of rights does not constitute severe consequences. The decision emphasizes strict burden of proof for appeals. The ruling clarifies requirements for serious legal issues in appeals.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Revizijske navedbe o zmotni uporabi materialnega prava in očitki o neustrezni obrazložitvi izpodbijane sodbe brez postavljenega pomembnega pravnega vprašanje glede na trditveno in dokazno breme, ki je na strani revidenta, za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadoščajo.

Le s sklicevanjem na izgubo statusa izbrisanega in s tem povezanih pravic v upravnem sporu, v katerem revidentka takega statusa (še) ni pridobila, ni mogoče izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor, št. 214-3027/2013-21 (9301) z dne 29. 9. 2014, s katero je bila zavrnjena tožničina prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Ugotovljeno je bilo, da tožnica ni izpolnila pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Drugostopenjski upravni organ je z odločbo, št. 2140-102/2014/6 (1312-03) z dne 26. 11. 2014, tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnil.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Stranka, ki vloži izredno pravno sredstvo, mora namreč izkazati, da so za njeno vsebinsko obravnavo izpolnjene procesne predpostavke, konkretno njena dovoljenost. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revidentka, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Revidenti morajo (med drugim) natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.(1)

7. Revidentka v reviziji ni zadostila standardu natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh ni (iz)postavljeno.

8. Revidentka v reviziji sicer navaja, da gre v obravnavani zadevi za dve pomembni pravni vprašanji, vendar v nadaljevanju revizije vprašanj, glede katerih pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, ne postavi. Njene (sicer obširne) revizijske navedbe o zmotni uporabi materialnega prava („napačna in zavajujoča interpretacija ZUSDDD“) in očitki o neustrezni obrazložitvi izpodbijane sodbe („ignoriranje tožbenih ugovorov“) brez postavljenega pomembnega pravnega vprašanja glede na trditveno in dokazno breme, ki je na njeni strani, za dovoljenost revizije ne zadoščajo. S samim utemeljevanjem revizijskih razlogov pa izpolnjevanje pogojev za dovoljenost revizije ni izkazano.(2)

9. V obravnavanem primeru (v katerem sporno pravno vprašanje ni postavljeno) se Vrhovno sodišče ne more postaviti v položaj, v katerem bi si moralo samo zastaviti pomembno pravno vprašanje in potem še nanj odgovoriti, kar pa ni namen revizijskega postopka.

10. Glede na obrazloženo uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

11. Revidentka tudi ni izkazala, da je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

12. Navedla je, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice: „izguba statusa izbrisanega, na to vezane pravice do odškodnine, itd.“

13. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklepi X Ips 346/2010 z dne 22. 12. 2010, X Ips 201/2011 z dne 7. 11. 2012, X Ips 42/2013 z dne 14. 3. 2013) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

14. Revidentka s temi navedbami opisanega trditvenega in dokaznega bremena v obravnavani zadevi ni izpolnila, saj ni navedla in izkazala, kakšne konkretne posledice ima zanjo v tem upravnem sporu izpodbijana odločitev. Le s sklicevanjem na izgubo statusa izbrisanega (ki pa ga niti ni pridobila, torej ga ne more izgubiti) in s tem povezanih pravic (glede na to, da statusa izbrisanega ni pridobila, tudi ni pridobila iz tega izpeljanih pravic - odškodnine) v obravnavanem upravnem sporu ne more izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.(3) Zato za dovoljenost revizije ni izpolnjen niti pogoj iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

15. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

----

(1) Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014).

(2) Vrhovno sodišče je v svojih številnih primerih sprejelo stališče, da navedba revizijskih razlogov brez konkretizacije pravnega vprašanja glede na vsebino obravnavane zadeve za dovoljenost revizije ne zadošča (na primer: X Ips 135/2009, X Ips 359/2010, X Ips 346/2011, X Ips 90/2012, X Ips 264/2012, X Ips 494/2012 in X Ips 92/2013, X Ips 254/2013 in druge).

(3) Zgolj pričakovanje morebitne pravice po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča še ne more pomeniti zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (na primer odločbe Vrhovnega sodišča: X Ips 71/2010, X Ips 102/2010, X Ips 472/2009 in X Ips 38/2008).