Supreme Court dismisses review because administrative act did not determine a monetary right exceeding 20,000 EUR.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Z izpodbijanim dokončnim upravnim aktom ni bilo odločeno v zadevi, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, saj je tožena stranka z njim zavrnila revidentovo zahtevo za uporabo izrednega pravnega sredstva iz 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s 1. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 33121-4/2014/3 z dne 27. 2. 2015, s katero je zavrnila njegovo zahtevo za odpravo in razveljavitev tam navedene odločbe po nadzorstveni pravici.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga.(1)

6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

7. Z izpodbijanim dokončnim upravnim aktom ni bilo odločeno v zadevi, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, saj je tožena stranka z njim zavrnila revidentovo zahtevo za uporabo izrednega pravnega sredstva iz 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Dejstvo, da je revident s svojo zahtevo poskušal doseči razveljavitev odločbe tožene stranke, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, na drugačno odločitev ne vpliva, saj ta odločba ni predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu. Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v zadevi X Ips 170/2015 z dne 27. 8. 2015. Pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zato ni izpolnjen.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

9. Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

----

(1) Primerjaj sodbo VSRS X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.