Civil court dismisses plaintiff's appeal for damages, upholding first instance judgment on burden of proof.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnik zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ugotavljati podatke o vzrokih za njegovo bolezen. V skladu z 212. členom ZPP je bilo na tožniku dokazno breme za dokazovanje vzročne zveze med zatrjevanimi ravnanji toženca in domnevno škodo. Čeprav je sodišče opravilo materialnopravno procesno vodstvo in ga pozvalo, da poda ustrezno dokazno ponudbo za svoje trditve, tožnik ni predlagal dokazov za ugotavljanje vzročne zveze med toženčevim ravnanjem in zatrjevanimi duševnimi bolečinami zaradi bolezni in njenega poslabšanja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 75.000,00 EUR.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi zahtevek spreminja tako, da od toženca zahteva 8.000,00 EUR. Sodišče je kršilo načelo enakega varstva pravic in načelo nepristranskosti. V 19. točki obrazložitve je navedlo, da se tožnik nahaja na prestajanju zaporne kazni. Postopalo je v toženčevo korist. Navaja vprašanja, ki bi jih sodišče moralo zastaviti pravdnima strankama. Sodišče ni imelo potrebnega medicinskega znanja, da bi razumelo pomen diagnoze diabetična polinevropatija, možnosti za pridobitev podatkov o vzrokih za to bolezen pa ni uporabilo. Moralo bi ugotovitvi, da toženec poizkuša iz sebe narediti žrtev. Tožnika je zaslišalo kot obtoženca in mu postavljalo nereleavantna vprašanja. Toženčeva izpovedba ni resnična. Toženec je z zbiranjem podatkov o objavljenih kazenskih zadevah nedopustno posegel v njegovo osebno sfero. Sodišče bi moralo vedeti, da je toženec podal krive ovadbe z namenom oškodovanja, saj toženec pregona ni nadaljeval. Napačen je zaključek, da je je bil sprva voden kot osumljenec in da k takšnemu zaključku niso vodile le informacije, ki jih je ob podajanju ovadbe dal toženec. Ne strinja se z ugotovitvijo, da nobeden izmed toženčevih zapisov ni objektivno žaljiv. Toženec ga je imenoval za vodjo organizirane združbe, „bossa“, policijskega sodelavca, avtomehanika, avtokleparja, ki razkošno živi, ter za nasilneža, posebno do starejših ljudi. Sklicuje se na toženčeve komentarje o preplašenosti sodnice in tožilke. V zvezi z vznemirjanjem tožnikovih znancev navaja, da sta mu A. A. in B. B. povedala, da je toženec širil govorice, da je zelo nevarna oseba in policijski ovaduh. Sodišče bi moralo poznati okoliščine, zaradi katerih je šele na drugem naroku navedel poslabšanje stanja. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženec ni podal odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ne more upoštevati tožnikovega znižanja tožbenega zahtevka, saj umik tožbe ali sprememba tožbe v skladu s 188. členom Zakona o pravdnem postopku v pritožbenem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni dovoljena.

6. Tožnik je tožbeni zahtevek utemeljeval na podlagi 179. člena Obligacijskega zakonika, na podlagi katerega za prisojo denarne odškodnine ne zadošča le objektivno dejstvo kršitve dobrega imena in časti, pač pa se zahteva tudi subjektivna komponenta. Sodišče prisodi za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve dobrega imena in časti pravično denarno odškodnino, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo.(1) Tožnik je odškodninski zahtevek v višini 67.500,00 EUR utemeljeval z dejstvom, da so mu duševne bolečine povzročile hudo bolezen, odškodninski zahtevek v višini 7.500,00 EUR pa z dejstvom, da je toženec podal tri lažne ovadbe.(2) Diabetes in siceršnje poslabšanje zdravstvenega stanja tožnik pripisuje izključno toženčevim kazenskim ovadbam.

7. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, natančna in prepričljiva ter skladna z določilom 8. člena ZPP, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se strinja z ugotovitvijo, da tožnik ni dokazal zatrjevanega dejstva, da naj bi toženec vlagal kazenske ovadbe z namenom tožniku škodovati ter o tožencu širil neresnične govorice. Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo vedeti, da je toženec podal krive ovadbe z namenom oškodovanja. Dokazno breme za ugotavljanje tega dejstva je bilo v skladu z 212. členom ZPP na tožniku. Zavrženje posameznih kazenskih ovadb s strani tožilstva in odsotnost nadaljevanja kazenskega pregona s strani oškodovanca še ne pomeni, da je bila v posameznem primeru podana kriva ovadba. Zgolj vložitev kazenske ovadbe pa tudi ne predstavlja protipravnega ravnanja. Poleg tega sodišču kazenske ovadbe niti niso bile predložene, zaradi česar ni bilo mogoče ugotoviti, na podlagi katerih informacij so organi pregona sploh pričeli z zbiranjem informacij v predkazenskih postopkih zoper tožnika. Tožnik je imel možnost sodelovati v dokaznem postopku, zato v pritožbi prepozno navaja vprašanja, za katera meni, da bi jih moralo sodišče zastaviti pravdnima strankama. Ker tožnik ni predlagal zaslišanja A. A. in B. B., se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da naj bi mu slednja povedala, da je toženec o njem širil govorice.

8. Ni utemeljena pritožbena navedba o pristranskosti sodišča in kršitvi načela enakega varstva pravic. Sodišče tožbenega zahtevka ni zavrnilo zaradi dejstva, da se tožnik nahaja na prestajanju zaporne kazni. Ker je pri presoji pravnega standarda žaljivosti potrebno upoštevati tudi medsebojni odnos med pravdnima strankama,(3) ki sta se v vlogah pred sodiščem prve stopnje vzajemno žalili, tožnik ne more uspeti s pritožbeno navedbo o žaljivosti toženčevih zapisov, ki jih je ta predložil v odgovoru na tožbo. Poleg tega je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna, saj tožnik v konkretnem pravdnem postopku ni uspel dokazati resničnosti trditev o dejstvih, s katerimi je utemeljeval svoj tožbeni zahtevek. Tožnik namreč zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ugotavljati podatke o vzrokih za njegovo bolezen. V skladu z 212. členom ZPP je bilo na tožniku dokazno breme za dokazovanje vzročne zveze med zatrjevanimi ravnanji toženca in domnevno škodo. Čeprav je sodišče opravilo materialnopravno procesno vodstvo in ga pozvalo, da poda ustrezno dokazno ponudbo za svoje trditve,(4) tožnik ni predlagal dokazov za ugotavljanje vzročne zveze med toženčevim ravnanjem in zatrjevanimi duševnimi bolečinami zaradi bolezni in njenega poslabšanja.

9. Ni utemeljena pritožbena navedba, da naj bi toženec z zbiranjem podatkov o sodnih postopkih nedopustno posegel v tožnikovo osebno sfero. Zbiranje javno dostopnih podatkov o posameznih sodnih postopkih ter posedovanje posameznih listin iz sodnih postopkov ne predstavlja razžalitve dobrega imena in časti. Treba je še dodati, je pritožbeno sodišče dolžno odgovoriti le na navedbe, ki so odločilnega pomena, kar pa po ve materialno pravo (360. člen ZPP).

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Ker tožnik ni priglasil pritožbenih stroškov, toženec pa ni podal odgovora na pritožbo, je odločitev o stroških pritožbenega postopka odpadla.

Op. št. (1): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča z dne 9. 5. 2013, opr. št. II Ips 623/2009.

Op. št. (2): Prim. dopolnitev tožbe, list. št. 101.

Op. št. (3): Prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča z dne 10. 5. 2012, opr. št. II Ips 1115/2008.

Op. št. (4): Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 26. 5. 2015 zaradi dopolnitve tožbe glede navedb in dokaznih predlogov glavno obravnavi preložilo.