Administrative court dismisses asylum rejection due to mandatory personal interview violation under ZMZ Article 46.2.

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-424/2016/4 (1312-07) z dne 18. 3. 2016 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

[JEDRO]

Glede predložitve krstnega lista sodišče ugotavlja, da je datiran z dne 13. 3. 2016, kar je pred izdajo izpodbijane odločbe, vendar ga je tožena stranka prejela 22. 3. 2016, tako da zanj ni mogla vedeti. Ne glede na navedeno pa bi kljub temu morala skladno z določilom 46. člena ZMZ s tožnico opraviti osebni razgovor, kjer bi lahko tožnica natančneje pojasnila vse okoliščine v zvezi s spremembo vere kot tudi v zvezi s tem, kakšni nevarnosti se v primeru vrnitve v Iran izpostavlja tisti, ki se po zapustitvi Irana odreče islamu in sprejme krščansko vero.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe podrobno povzema, kaj je tožnica povedala v svoji prošnji. V nadaljevanju ugotavlja, da tožnica do dne izdaje odločbe ni dostavila nobenih osebnih dokumentov niti ni zaprosila za podaljšanje roka, da bi jih dostavila in niti ni sporočila razloga, zakaj jih ni dostavila. Torej je ob podaji prošnje navedla osebne podatke, ki jih ni z ničemer dokazala in tako njena istovetnost ni nesporno ugotovljena.

Tožena stranka tako ugotavlja, da je izpolnjen pogoj zavrnitve prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi 11. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), ki določa, da se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec kljub svojemu zagotovilu brez opravičljivega razloga v določenem roku ni priskrbel dokumentacije in podatkov iz 4. alineje 23. člena ZMZ. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je tožnica navajala, da je Iran zapustila zaradi groženj svojega prvega moža, pri čemer tožena stranka ugotavlja, da je iz opisa dogodkov jasno razvidno, da gre v obravnavani zadevi izključno za zasebno zadevo med tožnico in njenim prvim možem, ne pa za preganjanje, zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in v ZMZ.

Dejanj, kot jih je opisala tožnica, ne moremo šteti za dejanja preganjanja, ki so navedena v drugem odstavku 26. člena ZMZ. Tožena stranka tako ocenjuje, da so podani tudi pogoji, da se prošnja zavrne na podlagi 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Nadalje je tožnica ob koncu prošnje navedla, da bi bila s strani svoje države preganjana, če bi spremenila vero. V nadaljevanju je pojasnila, da je že od rojstva muslimanka, se pa nikoli ni udeleževala obredov. Počuti se bolj kristjanka kot muslimanka. To je bila prisiljena pred državo skrivati, saj če bi država ugotovila, da je spremenila vero, bi bilo to kaznovano.

Tožena stranka ugotavlja, da zgolj dejstvo, da je tožnica veliko prebrala o krščanstvu, še ne pomeni spremembe vere. Te izjave tožena stranka ocenjuje kot nepomembne in zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite. Zaradi svojega razmišljanja o krščanstvu sploh ni imela nobenih težav in posledic in so tako izpolnjeni tudi pogoji za zavrnitev prošnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Te navedbe pa je potrebno zavrniti tudi na podlagi 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, saj zgolj tožničina razmišljanja o neki veroizpovedi ne morejo predstavljati podlage za drugačno odločitev tožene stranke.

Tožnica ni ničesar ukrenila, da bi svoje razmišljanje o krščanstvu udejanjila na deklarativni ravni. Zgolj razmišljanje o krščanstvu še ne pomeni dejanske spremembe vere. Nadalje tožena stranka podrobno pojasnjuje, zakaj tožnici tudi ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ.

2. Tožnica v tožbi navaja, da je svoje dokumente dostavila po elektronski pošti na dogovorjen način toženi stranki dne 20. 2. 2016 ob 12.09 uri. Kot dokaz posreduje kopijo elektronskega sporočila. Nadalje navaja, da je vero spremenila takoj, ko je bilo to mogoče, to je 13. 3. 2016. Dejstva, ki jih je tožnica navajala, ni mogoče šteti za nepomembna ali zanemarljiva. Iz prošnje za priznanje mednarodne zaščite je razvidno, da je bilo tožnico strah govoriti o tem, da se počuti bolj kristjanka kot muslimanka. Če bi spremenila vero, bi bila preganjana. Poleg tega tožena stranka omeni glede tožničinega prvega moža to, da jo je polil z vročo vodo, ne navede in oceni pa ostalih navedb tožnice in sicer, da jo je mož pretepal, da ji je grozil, da jo bo polil s kislino, da ko jo je pretepel v nosečnosti, je izgubila otroka in da če bi se vrnila v Iran, ji je grozil, da jo bo našel povsod. V to je prepričana. Tožnica je bila žrtev psihičnega in fizičnega nasilja. Iz poročila Amnesty International za leto 2015/2016 je razvidno, da so ženske v Iranu diskriminirane na področju kazenskega in družinskega prava. Še vedno so neustrezno zaščitene pred spolnimi in drugimi oblikami nasilja. Pogojev za subsidiarno obliko zaščite pa tožena stranka ni dovolj natančno proučila oziroma jih sploh ni proučila. Navedla ni nobenega konkretnega vira, ki bi se nanašal na stanje v tožničini izvorni državi. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

3. V pripravljalni vlogi se tožnica sklicuje na to, da je 13. 3. 2016 prestopila v krščansko vero, kar je dokazala s potrdilom o krstu, ki je bil priloga k tožbi. Zaradi spremembe vere je izpolnjen tudi pogoj iz 69. člena ZMZ, ki določa, da lahko utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo temeljita na dogodkih in dejavnostih, ki so se zgodili oziroma pri katerih je sodeloval prosilec po zapustitvi izvorne države. Tožnica se sklicuje na številne informacije, iz katerih izhaja, kaj se zgodi v Iranu z ljudmi, ki spremenijo svojo vero. Informacije govorijo o nadlegovanju in fizičnemu nasilju, ki se izvaja nad verskimi manjšinami in tudi nad spreobrnjenimi kristjani ter tudi o smrtni kazni, ki preti tistim, ki so spremenili vero iz islama.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica v svoji prošnji spremembe vere ni navedla kot razlog za zapustitev izvorne države. Šele na koncu podaje prošnje je na vprašanje pooblaščenca omenila, da bi bila preganjana, če bi spremenila vero. Krstni list evangeličanske verske skupnosti je bil predložen šele 22. 3. 2016, to pa je po izdaji izpodbijane odločbe. Tožnica poročila Amnesty International ni izpostavila v samem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, zato gre za nedopustno tožbeno novoto. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 2., 3. in 11. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. 2. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ določa, da se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. 3. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ pa določa, da se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona, medtem ko 11. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ določa, da se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec kljub svojemu zagotovilu brez opravičljivega razloga v določenem roku ni priskrbel dokumentacije in podatkov iz 4. alineje 23. člena tega zakona. V obravnavani zadevi bi morala tožena stranka skladno z 2. alinejo 46. člena ZMZ opraviti s tožnico osebni razgovor, saj navedeno določilo določa, da se osebni razgovor lahko opusti le, če pristojni organ lahko odloči na podlagi 1., 2., 4., 6. in 13. točke 55. člena tega zakona. Ker pa je tožena stranka svojo odločitev oprla tudi na 3. in 11. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, bi bilo potrebno osebni razgovor obvezno opraviti. Iz 2. alineje 46. člena ZMZ jasno izhaja, kdaj se osebni razgovor sme opustiti, iz česar pa je možno logično sklepati, da ga je v vseh ostalih primerih potrebno obvezno opraviti.

7. Iz prilog k tožbi res izhaja, da so bile že dne 20. februarja 2016 posredovane toženi stranki kopije osebnih dokumentov za tožnico. Iz upravnega spisa, konkretno iz uradnega zaznamka z dne 6. 4. 2016, izhaja, da je uslužbenka tožene stranke opravila telefonski razgovor s pooblaščencem tožnice, ki jo je o tem obvestil, na kar je po pregledu spisovne dokumentacije ter elektronskih evidenc ugotovila, da omenjena pošta do 6. 4. 2016 ni bila knjižena v elektronskem sistemu SPIS-4 in da je zanjo izvedela šele 6. 4. 2016. Iz navedenega bi se dalo sklepati, da je tožnica predložila kopije osebnih dokumentov, vendar bi bilo potrebno podrobnejše okoliščine v zvezi s tem, ali res obstaja razlog za zavrnitev prošnje iz 11. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ ugotoviti v osebnem razgovoru.

8. Glede predložitve krstnega lista sodišče ugotavlja, da je datiran z dne 13. 3. 2016, kar je pred izdajo izpodbijane odločbe, vendar ga je tožena stranka prejela 22. 3. 2016, tako da zanj ni mogla vedeti. Ne glede na navedeno pa bi kljub temu morala skladno z določilom 46. člena ZMZ s tožnico opraviti osebni razgovor, kjer bi lahko tožnica natančneje pojasnila vse okoliščine v zvezi s spremembo vere kot tudi v zvezi s tem, kakšni nevarnosti se v primeru vrnitve v Iran izpostavlja tisti, ki se po zapustitvi Irana odreče islamu in sprejme krščansko vero.

9. Ker tožena stranka s tožnico ni opravila osebnega razgovora, kot bi ga morala v skladu z 2. alinejo 46. člena ZMZ, so bila kršena pravila postopka in je zaradi tega sodišče odločbo odpravilo in vrnilo toženi stranki zadevo v ponovno odločanje. Na tem mestu želi sodišče opozoriti še na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 242/2014. V primeru, na katerega se nanaša ta sodba, je namreč tožena stranka odločila o tožnikovi prošnji v pospešenem postopku na podlagi 3., 4. in 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ in je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da bi morala glede na določbo 2. alineje 46. člena ZMZ v tem primeru opraviti osebni razgovor vsaj v zvezi s 3. in 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Ker ga ni, je kršila pravilo upravnega postopka, poleg tega pa je (lahko) pomanjkljivo oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje (točka 8. obrazložitve). Podobno stališče je vrhovno sodišče zavzelo tudi v sodbah št. I Up 21/2016 in I Up 43/2016. Sodišče meni, da gre v obravnavani zadevi za povsem primerljivo situacijo in je iz navedenega razloga odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče tožbi ugodilo zaradi kršitve določb postopka, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka opraviti s tožnico tudi osebni razgovor in šele potem bo lahko odločila o zadevi.