Appeal dismissed: No severance pay due for termination by forced settlement before new guarantee fund law took effect.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu v 3. alinei 3. tč. izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker je tožniku v postopku prisilne poravnave zaradi finančne reorganizacije (51. čl. ZPPSL) prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 5.2.1999, to je še v času pred uveljavitvijo novele Zakona o jamstvenem skladu RS (ZJSRS-C, Ur.l. RS št. 53/99, veljavne od 3.7.1999), ni pravne podlage za plačilo odpravnine v skladu z določbo 36.f čl. ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z sodbo ugotovilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 5.2.1999 (1. tč. izreka), da mu je tožena stranka dolžna za čas od 14.10.1997 do 5.2.1999 izplačati neto nadomestilo plače v znesku 1,047.221,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih v izreku sodbe (2. tč. izreka). Nadalje je zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa o trajnem prenehanju potreb po delavcu z dne 10.6.1997 (1. alinea 3. tč. izreka) in zavrnilo zahtevek za plačilo odpravnine v znesku 812.518,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 5.2.1999 dalje do plačila (3. alinea 3. tč. izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo v delu odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo odpravnine (3. alinea 3. tč. izreka) iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Navaja, da je upravičen do izplačila odpravnine po določbi 36.f čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93) tudi v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi prisilne poravnave delodajalca. Glede tega se sklicuje na določbo 51. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS, št. 67/93 in 39/97) v zvezi z določbo 4. tč. 2. odst. 160. čl. ZPPSL, po kateri imajo delavci v takšnem primeru enake pravice kot delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja. Meni, da se kot strošek stečajnega postopka med ostalim poravnajo delavcem tudi odpravnine v višini in pod pogoji, ki gredo presežnim delavcem po ZDR. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zahtevku v celoti ugodi oz. sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi določbe 51. čl. ZPPSL zaradi sklenjene prisilne poravnave in ne iz razloga trajno presežnega delavca. V skladu z določbo 2. odst. 8. čl. ZPPSL imajo delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje na podlagi prisilne poravnave ali sklepa o začetku stečajnega postopka poleg pravic po ZPPSL tudi pravice, določene za primer insolventnosti s posebnim zakonom. Takšen zakon je Zakon o jamstvenem skladu (ZJSRS, Ur. l. RS, št. 25/97). Vendar s sprejetjem ZJSRS ni prišlo do izpolnitve zahteve iz določbe 2. odst. 8. čl. ZPPSL, saj je ZJSRS na začetku v svojem 1. čl. določil le način uveljavljanja že priznanih delovnopravnih pravic zaposlenih. To pomeni, da delavci po navedenem zakonu, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi insolventnosti delodajalca, še niso bili upravičeni do plačila odpravnine. Takšno pravno stanje je trajalo do sprejetja novele Zakona o jamstvenem skladu (ZJSRS-C, Ur. l. RS, št. 53/99, ki je začela veljati z dnem 3.7.1999). Novela je v svojem 19. čl. določila, da imajo delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje iz že navedenega razloga, pravico do odpravnine v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim je to prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov po ZDR. Ker je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 5.2.1999, to je še v času do uveljavitve novele ZJSRS-C, ni podane nikakršne pravne podlage za ugoditev zahtevka za plačilo odpravnine v skladu z določbo 36.f čl. ZDR.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Zato je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).