Appeal dismissed; employee's waiver of travel costs valid despite collective agreement provisions.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Delavec se lahko pisno ali ustno dogovori z delodajalcem, da se odpove celotnemu ali delnemu povračilu potnih stroškov na delo in z dela, čeprav mu to povračilo pripada.

[OBRAZLOŽITEV]

Delovno sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici skupni znesek 234.497,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov razlik v plači, nadalje razliko v regresu za leti 1994 in 1995 in stroškov prevoza, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Višji tožničin zahtevek pa je zavrnilo kot neutemeljen.

Obenem pa je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 96.882,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.5.1997 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Tožena stranka pa sama trpi svoje stroške postopka, tožnica pa se oprosti plačila sodnih taks.

Zoper ugodilni del sodbe in zoper sklep se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo njen pravilnik o delitvi osebnih dohodkov, prav tako tudi ni upoštevalo ustni dogovor, ki se je v praksi izpolnjeval. Tožnica je rajši prevzela delo, kot da bi vztrajala na plačilu delnih prevoznih stroškov in pri tem ne dobila delo pri njej.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa v mejah razlogov, iz katerih se smeta izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolnoma ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJšt. 4/77-27/90), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, soglaša pa tudi s pravnimi stališči sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne zaključke in pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami pa zaključuje pritožbeno sodišče, da niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je utemeljeno in pravilno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku iz naslova izplačila razlik v plači, saj znaša osnovna plača za tožnico po pogodbi o zaposlitvi neto 35.000,00 SIT. Poleg tega ji pripada še v skladu s točko 3. te pogodbe delovna uspešnost do 10%, ki je odvisna od uspeha tožene stranke. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 36. in 39. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo v Sloveniji (Ur.l. RS št. 39/93), saj je ta pogodba višji pravni akt kot pravilnik tožene stranke o delitvi osebnih dohodkov, ki mora biti v skladu z njo, lahko pa pravilnik tožene stranke priznava in daje delavcem višjo plačo, kot jo to določa kolektivna pogodba, saj le-ta delavcu zagotavlja le minimalne pravice, ki pa jih delodajalec mora priznavati. Nadalje ugotavlja pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da med strankama ni bilo sklenjenega ustnega dogovora o načinu plačila prevoznih stroškov in zaslišanje dodatnih prič ter tožnice same ne bi pripomoglo k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ob tem pa poudarja pritožbeno sodišče, da se lahko delavec odpove pravici do prevoznih stroškov, čeprav mu le-ti pripadajo po 2. točki 45. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo - SKPG, pa tudi po 59. členu Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo (Ur.l. RS št. 47/94). Zato je tudi sodišče prve stopnje pravilno in zakonito ugodilo temu delu tožnikovega tožbenega zahtevka. Iz teh razlogov ugotavlja pritožbeno sodišče, da niso pritožbene navedbe odločilnega pomena za izdajo zakonite in pravilne sodne odločbe, zato je izpodbijana sodba materialno pravno zakonita in pravilna, ravno tako pa tudi sklep o stroških, ki so pravilno odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in 1. odst. 154 in 155. člena ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/94-I).