Appeal dismissed; employer failed to assess work performance as required by collective agreement for redundancy.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev ni bil izpeljan zakonito, saj ni bila ugotovljena delovna uspešnost kot temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve v skladu z 12. členom splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, zato je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo sklepe o prenehanju delovnega razmerja tožencema utemeljeno razveljavilo. Pravilno je ugotovilo, da tožnikoma delovno razmerje na takšni podlagi ni prenehalo in da še traja z vsemi pravicami.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenima zahtevkoma tožečih strank tako, da je razveljavilo sklepa z dne 11.1.1993 in 9.2.1993 o prenehanju delovnega razmerja. Ugotovilo je, da tožnikoma na podlagi navedenih sklepov delovno razmerje ni prenehalo ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, toženec pa ju je dolžan pozvati nazaj na delo in jima priznati vse pravice iz delovnega razmerja v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Ne soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da v postopku ugotavljanja presežnih delavcev ni uporabila temeljnega kriterija za ohranitev zaposlitve. Vodja skupine zaposlenih ter vodja kadrovske službe bi kot priči lahko potrdila, da je ugotavljala delovno uspešnost za skupine delavcev, pri tem pa zaključila, da ta kriterij pri individualnih presežkih ni uporabljiv, ker ne daje nikakršnih podlag za odločanje. Nesprejemljivo je stališče prvostopnega sodišča o uveljavljanju kriterijev za ugotavljanje delovne uspešnosti za nazaj, saj bi delavci ne vedeli, pod kakšnimi pogoji se ocenjuje njihova uspešnost v času dela. Hkrati opozarja, da je proizvodnja v vulkanizaciji popolnoma opuščena zaradi česar tožečih strank ni mogoče vrniti na isto delovno mesto niti ju razporediti na druga dela. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbena zahtevka zavrne ali jo podrejeno razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imelo sodišče prve stopnje v razpoložljivi listinski dokumentaciji na razpolago vsa, za razsojo sporne zadeve odločilna dejstva. Ob popolnoma razčiščenem dejanskem stanju je materialno pravo pravilno uporabilo, v postopku pa tudi ni zagrešilo kršitev procesnega prava, na katera je po 2. odstavku 354. členu zakona o pravdnem postopku sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ker je izpodbijano sodbo temeljito obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih v izogib ponavljanju ne navaja znova, glede na pritožbene navedbe pojasnjuje le še naslednje.

Pritožbena navedba, da je bil v postopku določanja trajno presežnih delavcev za tožeči stranki uporabljen kriterij delovne uspešnosti za ohranitev zaposlitve je v nasprotju z razpoložljivo ocenjevalno listino, iz katere jasno izhaja, da je bil pod točko 1 kot prvi uporabljen kriterij strokovne izobrazbe. Navedena trditev je tudi v nasprotju s sočasno navedbo v pritožbi, po kateri je tožena stranka tedaj sama zaključila, da delovne uspešnosti pri ugotavljanju presežnih delavcev ne more uporabiti, ker da ne daje nikakršnih podlag za odločanje. Ker pritožnik ne ponuja listinskega dokaza iz tedanjega obdobja, iz katerega bi izhajalo nasprotno tudi s predlaganim zaslišanjem prič ne more uspeti, saj ne predstavlja dokaza, s katerim bi bilo mogoče za nazaj uspešno nadomestiti ocenjevanje delovne uspešnosti. Ob prepričljivi ugotovitvi, da delovna uspešnost kot temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve ni bila ocenjevana, je sodišče prve stopnje sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožečima strankama utemeljeno razveljavilo, ker je pravilno presodilo, da je tožena stranka kršila 3. točko 12. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. list RS št. 31/90 s poznejšimi spremembami) v zvezi s 36. b členom zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS št. 14/90 in 5/91) hkrati pa tudi kriterije za določanje trajno presežnih delavcev iz lastnega programa o razreševanju trajno presežnih delavcev. Šele v primeru, če bi izvedla oceno delovne uspešnosti in bi na ta način bili vsi delavci v obratu vulkanizacije rokavic ocenjeni enako,ne pa zgolj na podlagi predpostavljene enake uspešnosti, bi lahko zakonito uporabila naslednji korekcijski in izločitveni kriterij (strokovno izobrazbo).

Nesprejemljivo je pritožbeno stališče, da ocenjevanje ni bilo mogoče zgolj zato, ker delovna uspešnost v obratu vulkanizacija že pri nagrajevanju ni bila ugotavljana individualno, pač pa po skupinah delavcev na določenih vrstah rokavic. Na podlagi meril iz programa za razreševanje presežnih delavcev za ugotavljanje kakovosti dela, samostojnosti pri delu, o odnosu do delovnih sredstev in delovne discipline je po mnenju pritožbenega sodišča objektivno bilo mogoče ugotavljati delovno uspešnost tudi za delavce v obratu vulkanizacije rokavic v zvezi s potrebami ugotavljanja presežnih delavcev.

Zaradi obrazloženega in ker ostale pritožbeno navedbe za razsojo zadeve niso odločilnega pomena je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.