Employer cannot unilaterally withhold 20% of foreign currency earnings via work instructions without amending the collective agreement.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Z navodilom za delo in s pogoji za delo v tuji državi, ki jih je delodajalec sprejel na podlagi samoupravnega sporazuma, ni mogoče spremeniti meril za izplačilo plače detaširanim delavcem, zato je delodajalec dolžan izplačati delavcem tudi zadržani devizni del osebnega dohodka, ker z navodili in pogoji ni bilo dopustno spreminjati določb samoupravnega sporazuma.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna izplačati tožnikom zneske v tolarski protivrednosti preračunanimi po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izplačila z zamudnimi obrestmi, po katerih se pri banki d.d. obrestujejo hranilne v USD, vezane brez določenega namena za več kot eno leto in sicer A.A. znesek 4.838,00 USD; B.B. znesek 3.047,11 USD; C.C. znesek 2.913,00 USD; D.D. znesek 7.538,57 USD; E.E.znesek 3.175,89 USD; F.F. znesek 2.825,23 USD; G.G. znesek 1.119,23 USD; H.H. znesek 2.728,23 USD; I.I. znesek 3.275,25 USD; J.J. znesek 3.486,72 USD; K.K. znesek 4.317,50 USD; L.L. znesek 3.011,72 USD; M.M. znesek 1.985,72 USD; N.

N.znesek 694,00 USD; O.O. znesek 3.799,72 USD; P.P. znesek 2.237,23 USD; R.R. znesek 2.419,23 USD; S.S. znesek 1.039,23 USD; Š.Š. znesek 988,00 USD, vsem z navedenimi zamudnimi obrestmi od zapadlih posameznih zneskov do plačila v 8 dneh pod izvršbo. Kar so zahtevali tožniki A.A., B.B., C.C., D.D.in E.E. več, se zavrne. Tožena stranka je dolžna tožnikom povrniti skupne stroške postopka v znesku 173.000,00 SIT vsakemu pa še stroške za sodne takse za sodbo. Sodišče je sodbo utemeljilo s tem, da tožena stranka v nasprotju z določili Samoupravnega sporazuma o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev, ki izvajajo investicijska dela v tujini tožnikom ni izplačala 20 % deviznega dela osebnega dohodka. Ocenilo je, da v spornem primeru ne gre za udeležbo pri stimulaciji, ki je odvisna od finančne uspešnosti podjetja, ampak gre za del osebnega dohodka, ki je bil delavcem nezakonito zadržan. Višina dolgovanih zneskov za posameznega tožnika in njihovi posamični mesečni zneski, ki jih je sodišče prisodilo pa so izkazani s podatki tožene stranke.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90, ki se v Republiki Sloveniji uporablja, kot republiški predpis) in poudarja, da se mesečna poslovna uspešnost res ni ugotavljala, čeprav je bilo ugotavljanje le-te obveznost vodje gradbišča v Turčiji, prav zaradi tega pa je tožena stranka zadržala 20 % deviznega dela plače. Ta poslovna uspešnost gradbišča pa se ugotavlja po zaključku gradnje in ker ta ni bila izkazana je navedeno zadržanje deviznega dela plače delavcem upravičeno.

Tožniki v odgovoru na pritožbo povdarjajo, da tožena stranka v pritožbi ponavlja razloge, ki jih je navedla že med postopkom in tudi v zadevi opr. št. Pd .../.., kjer je šlo za enako dejansko in pravno podlago in je bilo o takem sporu že pravnomočno odločeno s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp .../95. Zato predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 354. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi.

V zvezi s pritožbenimi trditvami tožene stranke pa pritožbeno sodišče navaja: Tožena stranka je na podlagi navodila za delo delavcev na gradbišču v R Turčiji z dne 24.11.1988 in pogojev dela v tej državi z dne 31.3.1989, določila, da se delavcem OD izplačuje v razmerju 50 % v YU dinarjih in 50 % v USD s tem, da se dinarski del OD izplača v Jugoslaviji, devizni del OD pa se izplačuje tako, da se 15 % izplača v Jugoslaviji, 15 % na gradbišču v Turčiji, 20 % dela OD pa je ostal neizplačan in zadržan do ugotovitve mesečne poslovne uspešnosti gradbišča. Tožena stranka je navedeno navodilo in pogoje izdala na podlagi 79. člena Samoupravnega sporazuma o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev, ki izvajajo investicijska dela v tujini in ki določa, da se pogoji dela v posamezni državi določijo v prilogi, ki je sestavni del tega sporazuma. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka z navedenima navodilom in pogoji dela, ki določata zadržanje 20 % deviznega dela OD, spremenili merila za delitev osebnega dohodka delavcev na delu v tujini, ki so določena v 45. in drugih členih tega samoupravnega sporazuma. V tem samoupravnem sporazumu ni nikjer določeno, da se lahko zadrži 20 % deviznega dela OD, temveč so le določena merila za ugotavljanje delovne uspešnosti oz. individualne učinkovitosti delavčevega dela. Z navedenimi navodili in pogoji za delo ni mogoče spremeniti meril za določanje osebnega dohodka, ki so določena v tem samoupravnem sporazumu, temveč po postopku kot je predviden za sprejem oz. spremembo takšnega akta, česar pa navedena tožena stranka ni storila. Zaradi navedenega je po zaključku pritožbenega sodišča tožena stranka neutemeljeno in brez ustrezne pravne podlage v samoupravnem sporazumu zadržala tožnikom 20 % deviznega dela njihovega osebnega dohodka, katerih višina je na podlagi podatkov tožene stranke v prisojeni višini nesporna in jo tožena stranka v pritožbi sicer ne izpodbija. Zato je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.