Severance pay denied to employee with purchased tenure unless purchase funds were less than severance amount.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Delavcu z dokupljeno delovno dobo odpravnina ne pripada, razen v primeru, če so bila sredstva za dokup manjša od odpravnine. V takem primeru je delavec upravičen le do nastale razlike.

[OBRAZLOŽITEV]

Delovno sodišče v K. je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika naj sodišče odloči, da je toženec tožniku dolžan izplačati odpravnino, ki mu pripada ob starostni upokojitvi.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijano odločbo spremeni in zaveže toženca k plačilu odpravnine v višini zadnjih petih mesečnih akontacij osebnega dohodka in zamudne obresti po obrestni meri, kot jo določa zakon, od 1.7.1993 dalje do plačila. Pritožbo utemeljuje z dejstvom, da je na podlagi odločbe tožene stranke uveljavil pravico do starostne pokojnine in da mu je bila v skladu z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju izdana odločba s pravico do starostne pokojnine in da mu zaradi navedenega razloga pripada pravica do odpravnine, kot je določena v 1. odst. 102. člen zakona o notranjih zadevah. Meni, da določilo 102.a člen navedenega zakona ne predstavlja pravne podlage za sprejeto odločitev, ki tožnika postavlja v neenak položaj v odnosu do drugih delavcev, ki jim je ob zaključku delovne dobe priznana pravica do odpravnine.

Pritožba je neutemeljena.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pozna tri vrste pokojnin, starostno, invalidsko in družinsko. Za pridobitev pravice do starostne pokojnine zahteva zakon dopolnjeno pokojninsko dobo 40 let (moški) oziroma dopolnjeno starost 63 let (moški) in pokojninsko dobo 20 let oziroma starost 65 let ob dopolnjenih najmanj 15 letih zavarovalne dobe. Iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, s katero tožnik dokazuje, da je pridobil pravico do starostne pokojnine pa je razvidno, da je imel tožnik ob upokojitvi, ki temelji na določbi 102.a člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o notranjih zadevah (Ur. list RS št. 19/91) dopolnjenih 28 let pokojninske dobe in da je dopolnil starost 40 let, iz česar izhaja, da tožnik ni izpolnil pogojev za starostno ali invalidsko upokojitev po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in torej tudi ne po določbi 102. člen Zakona o notranjih zadevah (Ur. list RS št. 28/80, 38/88, 27/89, 19/91). Tudi če bi se štelo, da gre v primeru tožnika za starostno upokojitev posebne vrste, zahtevek tožnika za izplačilo odpravnine v višini, kot je določena za delavce v državnih organih ne bi bil utemeljen, saj je iz določila 102.a člen zakona o notranjih zadevah razvidno, da je bila delavcem, ki so bili upokojeni po tem členu, delovna doba dokupljena.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je tožnik zaradi nepriznanja pravice do odpravnine ob upokojitvi v neenakem položaju v odnosu do drugih delavcev, ki uveljavljajo ob koncu delovne dobe pravico do odpravnine kot pravico, ki izhaja iz dela. Tudi drugim delavcem, zaposlenim v negospodarskih dejavnostih, ob upokojitvi ne pripada odpravnina zgolj ob upoštevanju dejstva upokojitve. Po 2. odst. 3. tč. 40. člen kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti Republiki Sloveniji (Ur. list RS št. 18/91), je delavec upravičen le do razlike odpravnine, če je organizacija, ustanova ali zavod zanj finansiral dokup delovne dobe, v primeru, da so bila sredstva za dokup manjša od odpravnine. Tožnik pa ne dokazuje, da sredstva za dokup delovne dobe niso presegla višine odpravnine, zato do odpravnine tudi v navedenem primeru ne bi bil upravičen.

Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo pravilno odločitev sodišča prve stopnje.