Appeal dismissed; tenant's claim for relocation due to insolvency rejected; minor delay cured by request for return to previous premises.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Četrti odstavek 104. člena SZ-1 najemniku ne daje pravice do preselitve zaradi nelikvidnosti, temveč občini omogoča odločitev o tem, ali bo socialno ogroženo osebo namestila v drugo primerno stanovanje.

Tudi manjša zamuda je pač zamuda; če se pripeti iz upravičenih razlogov, jo je mogoče pravočasno sanirati s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se najemna pogodba št. 2307/2012 s 17. 2. 2012, sklenjena med pravdnima strankama, skupaj z Aneksom št. 1 z 2. 10. 2013 odpove, da je: toženka dolžna izprazniti trisobno stanovanje št. 1 v pritličju večstanovanjske zgradbe na naslovu Z., se iz njega izseliti ter ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožnici; toženka dolžna tožnici plačati skupno 1.517,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (natančneje specificiranimi v III. točki sodbenega dispozitiva) iz naslova najemnin; toženka dolžna tožnici iz naslova obratovalnih stroškov plačati 1.123,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2014 dalje do plačila ter 1.859,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2014 dalje do plačila, poleg tega pa je toženki naložilo, da mora tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 285,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Proti tej odločitvi se je pritožila toženka, in sicer zaradi absolutnih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), napačne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala, da se zavrne kot neutemeljena ter se sodba prvostopenjskega sodišča v celoti potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Prvostopenjsko sodišče toženki ni odvzelo možnost sodelovanja v postopku. Toženka je v pritožbi navedla, da se je na sodišču zglasila pravočasno, in sicer naj bi do vratarja dospela malo pred 9. uro, ko pa je prispela pred razpravno dvorano, naj bi je k vstopu nihče ne poklical, zato naj bi pred njo čakala vse dokler ji ni bilo povedano, da se je glavna obravnava že zaključila. Toženka je vabilo na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo v redu prejela. V njem je bila izrecno poučena o uri (9.00) in prostoru izvedbe naroka (soba 20 Okrajnega sodišča v Ljubljani na naslovu M. 12), na standardiziranem obrazcu pa ji je bilo tudi pojasnjeno, da bo sodišče v primeru njenega izostanka s poravnalnega naroka takoj opravilo glavno obravnavo in da bo lahko najkasneje na prvem naroku slednje navedla vsa pravnorelevantna dejstva ter zanje predložila ustrezne dokaze. Iz zapisnika o naroku z 18. 9. 2015 izhaja, da ob oklicu zadeve ob 9.00 uri toženka ni pristopila in pritožbeno sodišče nima razloga za dvom v to navedbo, še zlasti ker toženka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (o katerem je že odločeno, vložila pa ga je hkrati s pritožbo) navaja, da je morda za malenkost zamudila, ker je vratarju oddajala telefon. Tudi manjša zamuda je pač zamuda; če se pripeti iz upravičenih razlogov, jo je mogoče pravočasno sanirati s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje (116. do 120. čl. ZPP). Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno in zakonito, ko je opravilo prvi narok za glavno obravnavo in ni zagrešilo očitane bistvene kršitve načela kontradiktornosti. (Toženka je, kot omenjeno, sicer podala tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vendar prepozno, zato je bil njen predlog zavržen, odločitev o tem pa je pravnomočna.)

7. V okviru graje napačne ugotovitve dejanskega stanja pritožnica neutemeljeno navaja, da je tožnica na račun njenega dolga že prejela 2.500,00 EUR. Gre za pritožbeno novoto, ki jo je mogoče upoštevati le v primeru, da je pritožnica brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave (1. odstavek 337. člena ZPP). V predmetni zadevi pa je iz razlogov, navedenih v prejšnji točki te obrazložitve, pritožnica sama kriva, da tega ni mogla storiti, zato pritožbeno sodišče te njene navedbe pri svojem odločanju ni moglo upoštevati.

8. Nenazadnje pritožnica prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da je napačno zaključilo, da je tožnica opravila opominjevalni postopek po 3. odstavku 103. člena SZ-1. Neutemeljeno je njeno prepričanje, da bi jo morala tožnica za pravilno izpeljan opominjevalni postopek, upoštevajoč 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP),(1) opozoriti na njeno pravico iz 4. odstavka 104. člena SZ-1, da zaradi dolgotrajne nezmožnosti plačevanja najemnine in drugih stroškov zahteva manjše in cenejše stanovanje. Opominjevalni postopek ni bil nekorekten, 3. odstavek 103. člena SZ-1 pa zato tudi ni protiustaven, kot omenja pritožnica.

9. V 3. odstavku 103. člena SZ-1 je določeno, da najemne pogodbe ni mogoče odpovedati s tožbo, če lastnik s pisnim opominom, ki mora vsebovati kršitev, način odprave odpovednega razloga ter primeren rok za odpravo odpovednega razloga (ki ne sme biti krajši od 15 dni), ni predhodno pisno opozoril najemnika, ki krši najemno pogodbo. Tožnica je pisni opomin z zakonsko predvideno vsebino toženki poslala dvakrat, in sicer 9. 10. 2014 ter 14. 11. 2014. S tem je v celoti izpolnila dolžnost, ki ji jo nalaga 3. odstavek 103. člena SZ-1, kar je prvostopenjsko sodišče pravilno argumentiralo v 6. točki svoje obrazložitve. Na to ne more vplivati pritožbeni očitek o neuporabi 4. odstavka 104. člena SZ-1. Slednjega ni mogoče uporabiti v okviru opominjevalnega postopka pred odpovedjo najemne pogodbe, saj ureja drugo materijo – preselitev najemnika v drugo primerno neprofitno stanovanje zaradi dolgotrajne nezmožnosti plačevanja najemnine ter obratovalnih stroškov. Poleg tega 4. odstavek 104. člena SZ-1 najemniku ne daje pravice do preselitve zaradi nelikvidnosti, kot to zmotno meni toženka, temveč občini omogoča odločitev o tem, ali bo socialno ogroženo osebo namestila v drugo primerno stanovanje, upoštevajoč zasedenost kapacitet. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno uporabilo določbo 3. odstavka 103. člena SZ-1.

10. Pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) relevantnih kršitev ni ugotovilo, zato je iz zgoraj navedenih razlogov pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP; pritožnica s pritožbo ni uspela, zato svoje stroške v zvezi z njo krije sama.

Op. št. (1): Po določbah katerega tožnica odloča o dodelitvi neprofitnih stanovanj.