Appeal dismissed; invalid will renders inheritance waiver invalid but not acceptance of inheritance.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe court dismissed the appeal against a first-instance decision that referred the heir to civil proceedings to determine if a co-heir was unworthy of inheritance. The co-heir argued that a declaration of inheritance waiver should be treated as a rejection of inheritance, yet the court held that under the Inheritance Act, such a declaration in favor of a specific heir constitutes an acceptance and transfer of the heir's share. Consequently, the court ruled that the invalidity of the will retroactively voids the waiver's effect regarding the disposal of the estate share but does not negate the acceptance of inheritance itself.
Legislator headnote
AI generatedZakon o dedovanju (ZD), 133. člen; 136. člen: A declaration of inheritance waiver in favor of a specific heir constitutes an acceptance and transfer of the heir's share; if the will is subsequently declared invalid, the waiver loses validity regarding the disposal of the estate share but remains valid as an acceptance of inheritance.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Zaradi naknadno ugotovljene neveljavnosti oporoke v pravdnem postopku takšna dedna izjava v delu, ki se nanaša na razpolaganje z dednim deležem, nima več veljave, kar pa ne more veljati za sprejem dediščine.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek in dediča A. A. napotilo na pot pravde zoper dedinjo B. B. na ugotovitev, da je ta nevredna dedovati. Dediču je naložilo, da mora tožbo vložiti v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa, sicer bo sodišče s postopkom nadaljevalo in ga zaključilo.
2. Zoper sklep vlaga pritožbo dedič A. A. iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Kot bistveno navaja, da bi sodišče moralo dedno izjavo sodedinje B. B. šteti kot izjavo o odpovedi dediščine ter jo posledično ne bi smelo upoštevati kot dedinjo. Zatrjevanje pravice B. B. je torej manj verjetno od zatrjevanja dediča A. A. in je napotitveni sklep napačen.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Po določilu drugega odstavka 136. člena Zakona o dedovanju (ZD) se odpoved dediščini v korist določenega dediča ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o sprejemu in odstopu svojega dednega deleža. Dedinja B. B. je dedno izjavo, da se dedovanju odpoveduje v korist hčerke C. C., podala v letu 2008, torej v času, ko je sodišče razglasilo pisno oporoko zapustnika, po kateri je bila njena hči C. C. oporočna dedinja. Zaradi naknadno ugotovljene neveljavnosti oporoke v pravdnem postopku takšna dedna izjava v delu, ki se nanaša na razpolaganje z dednim deležem, nima več veljave, kar pa ne more veljati za sprejem dediščine. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno in skladno z voljo dedinje B. B., ki jo je izrazila tudi v pripravljalni vlogi z dne 6. 11. 2015, to štelo kot dedinjo. Nasprotne pritožbene navedbe o napačni uporabi določila 136. člena v zvezi s 133. členom ZD niso utemeljene.
5. Posledično je pravilna odločitev sodišča, da na pravdo napoti pritožnika, saj dedno nevrednost lahko uveljavlja le oseba, ki ima pravni interes, da nevredni ne deduje, čemur pritožba tudi ne nasprotuje.
6. Glede na navedeno in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.