Administrative court dismisses tax debt suspension request as tax authority acts on its own motion, not upon taxpayer request.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Davčni organ v postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe zoper sklep o izvršbi uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno zadržati že začeto davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo zadržati, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo zadržana, ni treba izdati. Navedena zakonska določba torej ne omogoča zadržanja izvršbe na zahtevo oziroma predlog stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom, s sklicevanjem na 4. točko 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zavrgel vlogo tožnika za odložitev izvršitve davčne izvršbe v zvezi s sklepom o davčni izvršbi št. DT 4934-66428/2014-1 07-3401-00 z dne 23. 10. 2014, ker je bilo o vlogah tožnika na isti dejanski in pravni podlagi že odločeno s sklepi o zavrženju vlog z dne 12. 12. 2014, 16. 1. 2015 in 25. 3. 2015.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-31-141/2015-2 z dne 13. 8. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih ugotavlja, da bi moral davčni organ vlogo tožnika zavreči na podlagi 2. točke 129. člena ZUP, po kateri se vloga zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. Davčni organ namreč o odlogu izvršbe odloča le po uradni dolžnosti, torej le v primeru, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi, odločanje o odlogu izvršbe do rešitve pritožbe na predlog stranke pa v zakonu ni predvideno. Ker je odločitev, da se vloga zavrže, na zakonu utemeljena, ugotovljena nepravilnost v razlogih sklepa ne narekuje njegove odprave.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo sklepa ter povrnitev stroškov postopka. Predlaga tudi, da sodišče „opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena glede pravne osebe pri Ustavnem sodišču“.

4. Toži iz vseh tožbenih razlogov po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave in 6. člena EKČP. V tožbi navaja, da je prosil za odlog plačila davčnih obveznosti, ker ne pridobiva nobenih dohodkov in ker ima blokiran račun več let zaporedoma ter da je opozoril davčni organ, da bi mu plačilo dajatev povzročilo hujšo gospodarsko škodo. Meni, da izpolnjuje vse kriterije iz 40. člena Pravilnika, saj je popolnoma plačilno nesposoben, kar je razvidno iz bilance stanja in bilance uspeha. Z izvršitvijo odločb bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe. S plačilom bi nastopilo finančno stanje, zaradi katerega premoženje tožeče stranke ne bi več zadoščalo za poplačilo vseh dolgov nasproti upnikom.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev davčnih organov pravilna in utemeljena v določbah 2. točke 129. člena ZUP in v določbah ZDavP-2 o odlogu oziroma zadržanju začete davčne izvršbe.

8. V zvezi z izpodbijano odločitvijo sodišče dodaja le, da davčni organ v postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe zoper sklep o izvršbi uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno zadržati že začeto davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo zadržati, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo zadržana, ni treba izdati. Navedena zakonska določba torej ne omogoča zadržanja izvršbe na zahtevo oziroma predlog stranke, kot v svojih razlogih obrazložitev izpodbijanega sklepa pravilno dopolni pritožbeni organ.

9. Prošnja za odobritev obročnega plačevanja ni predmet izpodbijane odločitve. Predmet tega upravnega spora je izključno odločitev o prošnji tožnika „za odložitev izvršitve davčne izvršbe“ torej odločitev o zadržanju začete davčne izvršbe, zato tožnik z ugovori, ki se nanašajo izključno na odlog plačila davčnega dolga, ne more biti uspešen.

10. V ostalem tožeča stranka konkretnih ugovorov nima. Sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo. Zato je tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. V zvezi s predlagano „ustavnopravno presojo“ sodišče še pripominja, da izpodbijana odločba ne temelji na določbah ZST-1, zato tožnikovih navedb v tej zvezi ni presojalo.

12. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

13. Sodišče je odločilo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V zadevi je odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena istega zakona.